Skupaj s šestimi podjetji iz mlečnopredelovalnega sektorja smo prejšnji teden podpisali listino sektorskih zavez odgovornosti, ki stremijo k izboljšanju sestave nekaterih kategorij mlečnih izdelkov, predvsem tistih z dodanim sladkorjem. Doseči želimo cilj zmanjšanja vsebnosti dodanega sladkorja v izbranih kategorijah mlečnih izdelkov in sicer za 10 % do konca leta 2020. Poleg tega bomo v skladu z zavezami odgovornosti potrošniku ponujali in promovirali izdelke različnih prehranskih profilov, predvsem izdelke z znižano vsebnostjo dodanega sladkorja.

»Zaveze mlečnopredelovalnega sektorja so prispevek k zdravju in k temu, da se dejansko potrošnik lahko priuči okusa. Mlečnopredelovalnemu sektorju je zato potrebno čestitati, saj je našel skupni dogovor za koliko in kako bodo znižali vsebnost dodanega sladkorja v svojih izdelkih,« je ob podpisu listine povedala mag. Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS).

Da gre za pomemben dan, pa meni tudi direktorica GZS-Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij dr. Tatjana Zagorc, in dodaja: “Po letu razprav lahko javnosti predstavimo zaveze enega pomembnejših sektorjev v Sloveniji na področju prehrane in zdravja. Z njimi želimo opozoriti, da bodo tudi mlekarska podjetja sodelovala in prispevala k uresničevanju ciljev strategije Republike Slovenije na področju prehranske politike«.

Preoblikovanje živilskih izdelkov ne poteka le na nacionalni ravni ampak tudi na ravni drugih držav članic Evropske unije ter na ravni celotne evropske skupnosti. GZS-Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) je leta 2015 predstavila program Zaveza odgovornosti, s katerim so podjetja iz sektorja proizvodnje brezalkoholnih pijač sprejela samoregulativne ukrepe in cilje kot prispevek k uresničevanju strategije prehranske politike v Sloveniji. V okviru programa PREŽIVI, ki ga vodi GZS-ZKŽP, bo projekt Zaveza odgovornosti prerasel na celotno živilskopredelovalno industrijo. Triletni program PREŽIVI je sofinanciran s strani Ministrstva za zdravje RS. Program je del prizadevanj Dober tek Slovenija za več gibanja in bolj zdravo prehrano. Programski partner je Nacionalni inštitut za javno zdravje, kar daje posebno težo programu in hkrati kaže na pomembno obliko sodelovanja med obema inštitucijama. Eden od glavnih ciljev programa je razširiti ponudbo živilskih izdelkov z manjšo vsebnostjo sladkorja, soli in maščob ter večjo vsebnostjo hranil, ki so z vidika zdravja bolj zaželena (prehranske vlaknine, vitamini, minerali).

Večji ugled, večja motivacija zaposlenih, boljši odnosi z dobavitelji in lokalno skupnostjo – to so razlogi, zaradi katerih se podjetja odločajo za družbeno odgovorno delovanje. »Še pred desetletjem je bilo popularno, da podjetja vlagajo v odnose s skupnostjo – sponzorstva in donacije, vsa druga področja so jim bila manj zanimiva. Zadnja leta pa vse več vlagajo v zaposlene, v odnose na trgu med kupci in dobavitelji, v poštene poslovne prakse, spoštovanje človekovih pravic, varovanje okolja,« pojasnjuje Anita Hrast, direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO). Da podjetja verjamejo v smiselnost vlaganja v družbeno odgovornost, so nam potrdili sogovorniki v nekaj velikih slovenskih družbah. In kako to uresničujejo?

Pri Triglavu ena od petih vrednot
»V Zavarovalnici Triglav je (družbena) odgovornost ena od petih glavnih vrednot – poleg varnosti, strokovnosti, enostavnosti in sodobnosti. Trajnostno delovanje in z njim povezane aktivnosti so del strategije poslovanja,« pojasnjujejo v naši največji zavarovalnici. Poudarjajo, da je družbeno odgovorno ravnanje del osnovnih poslovnih procesov, zato težko govorijo o vložkih vanj. »Kot odgovorno storitveno podjetje vlagamo predvsem v svoje zaposlene, njihovo izobraževanje, informiranje, zavedanje, ozaveščanje ter zdravo in produktivno delovno okolje,« pravijo. A širša javnost ni izvzeta: tako na primer zavarovalnica ozavešča o preventivi v cestnem prometu, saj celotno generacijo slovenskih prvošolcev opremijo z rumenimi ruticami in v sodelovanju z lokalno skupnostjo postavljajo prometno signalizacijo za umirjanje prometa. »K zdravemu gibanju na svežem zraku želimo spodbuditi čim več ljudi, zato v projektu Otroci Triglava v lokalnih skupnostih prenavljamo in postavljamo otroška igrišča, organiziramo Triglavov tek v parku Brdo in v sklopu projekta Očistimo naše gore nagovarjamo vse generacije, da se nam pridružijo v osrčju gora in tako nekaj dobrega naredijo zase in za naravo,« še naštevajo pri Triglavu.
H gibanju spodbujajo tudi jeklarji: skupina SIJ iz jekla izdeluje poligone za ulično vadbo, s katerimi postopoma opremljajo slovenska mesta. »Tako lepo povezujemo našo primarno dejavnost s potrebami lokalnih skupnosti po vsej državi, v katerih spodbujamo vadbo in zdrav način življenja. Na jeklenih poligonih, ki jih v celoti izdelamo sami, že lahko vadijo Prevaljčani, Ravenčani in Jeseničani, kmalu bodo tudi Ljubljančani in prebivalci drugih slovenskih krajev,« so nam zaupali v Siju.

Z odvečno toploto ogrevajo športni bazen
Primer vzajemnosti gospodarskih, družbenih in okoljskih aktivnosti je projekt ogrevanja bazenov. »Na Ravnah na Koroškem, kjer je v družbah skupine SIJ zaposlenih kar 35,8 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, učinkovito izkoriščamo odvečno toploto, ki nastaja ob naši dejavnosti, proizvodnji jekla. Namesto da bi jo zavrgli, z njo vse leto ogrevamo bazene ravenskega športnega centra. Ker se delež toplote z rastjo obsega našega poslovanja povečuje, bo v prihodnosti toplotna energija lahko postala celo prioritetni vir ogrevanja mesta,« povedo v Siju. Večkrat nagrajeni projekt kaže, kako prepleteni in soodvisni so različni deležniki te skupine: koristna uporaba odvečne toplote zmanjšuje vpliv na okolje, toploto podarjajo najpomembnejšemu športnemu centru v lokalnem okolju, zaposlenim in družinskim članom pa omogočajo brezplačen vstop na bazene.

Vključeni so zaposleni
Razlog za družbeno odgovoren način poslovanja je tudi pozitiven vpliv na zaposlene, pravijo v Siju: »Lani smo skupaj z zaposlenimi in njihovimi družinskimi člani ‘odtekli’ dobrodelno akcijo Delamo korake za male junak na ljubljanskem maratonu. Za vsak pretečeni kilometer so zaposleni prispevali en evro za šolo oziroma dva vrtca z oddelki za otroke s posebnimi potrebami. Na maratonu sta pod imenom akcije tekla 102 tekača, kar je bila največja dobrodelna tekaška skupina, skupaj pa so zbrali 3004 evre. Tekači z najboljšim rezultatom z Raven na Koroškem, iz Jesenic in Ljubljane so zbrana sredstva namenili izbrani šoli in vrtcema iz lokalnega okolja. In to še ni vse – akciji so se pridružili tudi naši poslovni partnerji, ki so bodisi z nami tekli na maratonu bodisi donirali še dodatno vsoto. Ponosni smo na to, da so tekli sodelavci vseh generacij in da smo k teku spodbudili tudi tiste, ki pred tem sploh niso tekli.«

V Krki družbena odgovornost že od vsega začetka
Družbena odgovornost je v Krki, tovarni zdravil, vtkana v vse ravni delovanja že od ustanovitve pred več kot 60 leti. »Glede na značaj naše dejavnosti s finančnimi in tudi materialnimi sredstvi pomagamo predvsem na zdravstvenem in humanitarnem področju,« so povedali v službi za odnose z javnostmi. Eden vidnejših projektov je akcija V skrbi za vaše zdravje skupaj osvajamo vrhove. »Skupaj s planinsko zvezo smo uredili in označili 15 pohodniških poti po Sloveniji. Z akcijo želimo prispevati k ozaveščanju Slovencev o pomenu lastne skrbi za zdravje in jih spodbuditi k hoji, ki je najpreprostejša vadba za izboljšanje telesnega in duševnega počutja. Po poteh, na katere vodi Krkin znak, je hodilo že več kot 11.000 pohodnikov, skoraj toliko, kot nas je v Krki zaposlenih,« se z dosežki pohvalijo v novomeškem podjetju.
Ko gre za finančna sredstva, dajejo prednost sponzoriranju in doniranju pri dolgoročnih projektih, ki lahko pripomorejo k boljšemu življenju čim več ljudi, in projektih, ki poleg množičnosti vključujejo delo z mladimi. »S sponzoriranci ustvarjamo partnerske odnose, kar se med drugim kaže v tem, da jim ne zagotavljamo le denarne pomoči, ampak jim pomagamo tudi organizacijsko,« še dodajajo.

Svetovni trend: zaposlujejo vodje družbene odgovornosti
Po besedah Hrastove z IRDO imajo številna podjetja v svetu zaposlene vodje za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj, nekatera ustvarjajo celo specializirana delovna mesta za posamezna ožja področja, na primer za sledenje oskrbovalnim verigam, za varovanje človekovih pravic ali varovanje okolja. Na inštitutu ugotavljajo, da se tudi pri nas zanimanje za to področje krepi, zlasti med mladimi, ki razumejo, da sta družbena odgovornost in trajnostni razvoj nepogrešljivi sestavini poslovanja vsakega sodobnega podjetja. Sorazmerno narašča vlaganje v družbeno odgovornost, še dodajajo pri IRDO, kjer bodo prav zdaj, v novembru, podelili slovensko nagrado za družbeno odgovornost horus 2017.

O družbeni odgovornosti podjetja pričajo certifikati in nagrade. Katere imate v Ljubljanskih mlekarnah?
V več kot 60-letni zgodovini smo res nanizali kar nekaj nagrad, obenem pa smo ponosni nosilci pomembnih certifikatov. Med okoljskimi je naš velik dosežek EMAS, ki smo ga pridobili prvi med živilskimi podjetji v Sloveniji, za vpeljavo celovitega sistema ravnanja z okoljem. To ne pomeni le učinkovite rabe energije, varčevanja z vodo, pač pa tudi recimo, da morajo vsi zaposleni ločevati odpadke, začenši s pisarnami. Tako rekoč na vsakem hodniku imamo mini ekološki otok. Smo nosilci polnega certifikata za družini prijazno podjetje, ki pomeni številne aktivnosti, od dneva družin, dodatnega prostega dne ob prvem šolskem dnevu, predavanja za starše, brezplačnega psihološkega svetovanja za sodelavce … Prejeli smo tudi že nagrado horus, nagrado za energetsko učinkovitost, bili smo okolju prijazno podjetje leta 2013, pravkar pripravljamo prijavo za Zlato nit; tega je res veliko.

Najbrž to pomeni tudi veliko dela, ki se skriva za plaketami?
Vsekakor. Pa ne gre samo za skrbno načrtovane aktivnosti, ki jih moramo izvajati, če želimo izpolnjevati zahteve določenega certifikata oziroma standarda. Gre tudi za čisto vsakdanje ravnanje, za medsebojno pomoč med sodelavci, spoštljivo in jasno komuniciranje z javnostjo, tako na primer odgovorimo na prav vse prejete prošnje za pomoč, če nam le kakšna ne uide.

Podjetja se rada odločajo za projekte, v katerih povezujejo zaposlene, poslovne partnerje, javnost … Tudi vi sledite temu trendu?
Če se osredotočim na letošnje leto, smo nekajkrat sodelovali z drugimi: pridružili smo se zanimivemu projektu podjetja Tetrapak, ki je iz embalaže izdelovalo robčke, sodelavcem družbe Acroni v skupini SIJ smo vroč poletni dan polepšali s sladoledom, Plastiki Skaza smo pomagali na dobrodelnem teku Otrok otroku. Že več kot deset let dostavljamo Alpsko mleko 34 varnim hišam po vsej Sloveniji, pri čemer količino vsako leto povečujemo, še naprej smo zvesti sponzor svetovni prvakinji v smuku Ilki Štuhec, nosilcu olimpijskih kolajn v deskanju na snegu Žanu Koširju, od lani smo tudi sponzor Olimpijskega komiteja Slovenije. V podjetju deluje športno društvo, ki je zraslo na pobudo zaposlenih, a ga tudi finančno podpiramo. Čeprav deluje komaj sedem let, ima že sto članov. Od bolj ustaljenih načinov dobrodelnosti pa smo poleti Zvezi prijateljev mladine Slovenije Ljubljana Moste-Polje pomagali organizirati tabor za otroke: ob 50. obletnici Alpskega mleka smo 50 otrokom omogočili počitnice v Kranjski Gori.

Tokratni Tradicionalni slovenski zajtrk bo v osnovnih šolah in vrtcih potekal v petek, 17. novembra, ko v letu 2017 praznujemo dan slovenske hrane. Zajtrk je kot običajno sestavljen iz mleka, masla, kruha, medu in jabolka, ki so pridelani in predelani v Sloveniji. Ljubljanske mlekarne smo eden od ponudnikov in bomo tako mlečne izdelke dobavili prek 600 šolam in vrtcem. Maslo in mleko, ki sta del zajtrka, sta tudi del sheme Izbrana kakovost Slovenija. Našo izjavo, da so izdelki, ki bodo namenjeni Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku, pridelani in predelani izključno v Sloveniji, najdete pripeto spodaj.

Otrokom želimo dober tek in upamo, da bodo tudi ostale dni v letu uživali le najboljše, kar je slovenskega.

tradicionalni-slovenski-zajtrk-2017

Enoznačne razlage, kaj je »clean label«, ni. Jasno je, da gre za potrošniško zahtevo po čistih izdelkih, ki se nanaša na preglednost označb v smislu razumljivosti. Čedalje več potrošnikov si namreč želi uživati izdelke iz naravnih in enostavnih sestavin, ki jih razumejo in jim zaupajo. Clean label pomeni kratek seznam sestavin in njihovo razumljivost. Pomeni odsotnost umetnih dodatkov.

Pri Innovi, eni največjih raziskovalnih agencij na svetu, ki deluje na področju prehrambne industrije, so ugotovili, da kar 91 odstotkov vprašanih v Združenih državah Amerike meni, da so prehranski izdelki iz razumljivih sestavin bolj zdravi. Bolj napredni potrošniki pojem dodatno povezujejo s pojmom pridelano brez gensko spremenjenih organizmov ter ostankov pesticidov in antibiotikov, z blaginjo živali ter do narave prijaznimi metodami prireje in predelave živil.

Zakonodajne zahteve glede termina clean label ne obstajajo. Nekateri potrošniki termin namreč povezujejo z besedo naravno, a vsaj v evropski zakonodaji je predpisano le, kdaj se v povezavi z aromami smeta uporabljati beseda naravna in prehranska trditev »naravno«, ki se nanaša na naravno prisotno sestavino v izdelku (na primer kalcij iz mleka v mlečnih izdelkih).

Slovenski potrošnik prehiteva zahodnega soseda
V Ljubljanskih mlekarnah smo že pred časom ugotovili, da slovenski potrošnik rahlo prehiteva zahodnega soseda in že glasno izraža zahtevo po spremembah. Večinoma sicer ne zna natančno pojasniti, kaj si dejansko želi, iz klicev v naš klicni center pa smo izluščili nekaj idej, ki smo jih nato prenesli v naše izdelke.

Potrošnike motijo dodana barvila, beseda modificirani škrob jih spominja na srednješolsko kemijo, beseda naravno pa izgublja pomen, ker smo jo proizvajalci in trgovci razvrednotili, saj že skoraj vsak izdelek nosi ta naziv, pa če je v ozadju neka logika ali ne. »Naravni sladoled« je izraz, ki ga pogosto opazimo na ljubljanskih ulicah – in se pri tem sprašujemo, kakšen pa je videti umetni sladoled?

V Ameriki so med potrošniki izvedli raziskavo, ali si želijo dodatnega označevanja izdelkov z oznako clean label (v ZDA namreč že obstaja institucija, ki podeli ta znak proizvajalcem, ki upoštevajo predpisane zahteve). Odgovor je bil odločen »ne«, ker se jim zdi izraz pretenciozen. Potrošniku zadošča, da mu izdelek deluje sveže in manj predelano ter da je seznam sestavin kratek in razumljiv.

»Barvamo« z živili
Mlekarska industrija je s tehnološkim razvojem že v preteklosti naredila velik korak k čistim izdelkom, saj z uporabo sodobnih tehnologij za pridobivanje nekaterih izdelkov ne potrebujemo drugega kot kakovostno mleko in ustrezno mikrobiološko kulturo, ki izdelku spremeni strukturo in mu da okus (naravni jogurti, skuta, sir). Tako je tudi s trajnim mlekom, ki mu obstojnost podaljša izključno tehnološki postopek in ne dodatki, ne naravni, niti kakršnikoli drugi.

Pri sadnih izdelkih je potrebno nekaj več iznajdljivosti in znanja, ki ga dobavitelji sadnih pripravkov včasih imajo. Razvoj sadnih oblik mlečnih izdelkov gre v smer zagotavljanja senzorično in tehnološko sprejemljivih izdelkov z uporabo živil za barvanje (največkrat so to sokovi črnega korena, buč, korenja, rdeče pese). Izbira živil je odvisna od tipa izdelka in roka uporabe, saj sčasoma takšni izdelki izgubljajo barvo. Nadomeščanje kemičnih sredstev za uravnavanje kislosti z uporabo limoninega soka ali izbira kombinacij sadja, ki same po sebi prispevajo k stabilnosti pripravkov, so preproste metode, ki lahko delujejo. Potrošnik bo na koncu tisti, ki bo povedal, kje je meja sprejemljivosti.

Linija probiotičnih jogurtov Ego je spremembo doživela že pred letom dni, ko smo iz nje odstranili vsa barvila in arome nadomestili z naravnimi. Ko smo jo poslali na trg, smo jo pospremili s kampanjo, s katero smo potrošnike obvestili o prehodu na novo, čistejšo obliko izdelka. Letos spomladi smo podobno prenovili tudi vse naše sadne jogurte generične linije Mu. Sadni pripravki po novem vsebujejo le živila za barvanje, pripravkom so dodane samo naravne arome.

Kako daleč bomo »čistili« izdelke?
Večji posegi v recepture izdelkov prinesejo nekaj dvomov, ali je rigorozno »čiščenje« smiselno. Lahko si postavimo preprosto vprašanje, ali je odstranitev vseh sestavin z deklaracij prehranskih izdelkov, ki jih potrošnik ne zna izgovoriti, res ključ do bolj zdravega potrošnika (in planeta). Ali pa bo moral potrošnik v svojih navadah in ravnanju spremeniti še kaj drugega? Poleg tega specifičnih lastnosti prehranskih izdelkov ne bi bilo mogoče doseči brez uporabe nekaterih dodatkov – je potrošnik pripravljen sprejeti kompromis glede videza in strukture na primer sladoleda, pri katerem brez dodatka stabilizatorja (naravnega, pridobljenega iz alg) ne moremo doseči kremaste strukture in polnega okusa? Da ne govorimo o deželah, kjer so zaradi uporabe konzervansov izdelki mikrobiološko stabilnejši in zato varnejši za končno uživanje.

Tehnološki razvoj (s poudarkom na biotehnologiji) gre naprej tudi zaradi pritiskov potrošniških organizacij. S tako imenovanimi sintetičnimi biološkimi tehnikami bomo kmalu lahko v fermentacijskih tankih prišli do sestavin, ki jih običajno najdemo v naravi – kazeina, kolagena ali steviol glikozidov (glej slovarček). Vprašanje je, kako se bo potrošnik odzval na novo generacijo »naravnih« sestavin, pridobljenih iz programiranih mikroorganizmov. Jih bo zaznal kot bolj zelene, čistejše in živalim prijazne ali jih bo zavračal kot »frankenfood«?

Razložite kar najbolj preprosto: zakaj bi raje kupili mlečni izdelek z oznako Izbrana kakovost kot kakšnega drugega?
Ker vem, od kod je surovina, iz katere je narejen izdelek, in mi ni treba razmišljati, s katerega konca sveta prihaja, saj vem, da je iz Slovenije. Kot drugo vem, da je proizvod narejen po standardih, ki so celo višji od običajnih. In kot tretje, poleg vseh kontrol, ki jih izvajajo tako proizvajalci kakor tudi državni organi, imamo v sklopu certifikata Izbrana kakovost še tretjo kontrolo ‒ akreditacijsko. Vsi ti trije elementi so tisto, kar me prepriča.

Ali vi in vaša družina kupujete samo slovenske prehrambne izdelke, če so ti na voljo?
Vsekakor. Pri tem pa moram povedati, da se mora število izdelkov z znakom Izbrana kakovost čim prej povečati, saj ne kupujemo le mlečnih in mesnih izdelkov. Želim si, da bi v trgovini dobil kruh, ki bo imel slovenskega smeška, ker bo to dokaz, da je tudi pšenica, iz katere je kruh narejen, pridelana v Sloveniji. To mi veliko pomeni. Prav tako si želim kupiti jabolko ali pa korenček s smeškom, da bom vedel, da je od slovenskega kmeta.

Kako kakovostna je glede na svetovne razmere slovenska hrana, ki jo pridelamo ali predelamo?
Za Slovenijo je značilno, da hrano še vedno pridelujemo na bolj naraven in klasičen način, kar za proizvajalca pomeni tudi dražji način. Zame kot potrošnika je to čudovito, ker proizvajalci ne eksperimentirajo na meni, držijo se tehnologij, ki so dokazano dobre, ki so skozi desetletja kontrolirane, zato se jaz in moja družina počutimo bolj varne.

Kako vidite kmetijsko in živilskopredelovalno industrijo pri nas? Je na primer sejem Agra reprezentativna slika panoge?
Sejem je videti nekoliko bolje, kot je danes stanje v kmetijstvu, saj se na sejmu ne vidi vse, kar nam je letos povzročila narava z ujmami. Imeli smo zmrzal, točo, zaporedne vročinske valove. Vse to je zelo velik pritisk na slovensko poljedelsko proizvodnjo, tudi na živinorejsko, na gozdove in na slovensko morje. Vendar nič od tega ni razlog, da bi obupali. Zavedati se moramo, da se da prilagoditi in da je marsikje drugje huje kot pri nas, čeprav je to slaba tolažba. Na sejmu pa opažam še nekaj, kar me navdušuje: v ozadju poteka investicijski val, kar so mi v pogovorih povedali prodajalci opreme za kmetijstvo, gozdarstvo, prehransko industrijo, saj se nakupi kar vrstijo. Še bolj me navdušuje to, da smo Slovenci izgubili strah pred tujino. Tujine se ne bojimo več, ampak jo želimo osvajati. Ne bojimo se Kitajske ali Rusije, da nas bosta osvojili, ampak mi želimo osvojiti njih. To razmišljanje, da smo dovolj dobri, da zmagujemo tudi na tujih trgih, je značilnost zmagovalcev. In prehranski sektor bo zmagovalec.

Prav na sejmu AGRA ste gostili kitajskega kmetijskega ministra Han Changfuja. Kaj je bila glavna tema vaših pogovorov?
Formalno smo se srečali, ker je Slovenija že nekaj let aktivna v pobudi 16+1, pri sodelovanju vzhodno- in srednjeevropskih držav in Kitajske. Gre za egoističen cilj Slovenije, saj želimo, da je internacionalizacija našega gospodarstva razpršena. V prihodnje si ne želimo biti odvisni samo od enega, drugega ali tretjega trga. Dejstvo je, da se bo tudi v prihodnje gospodarstvo gibalo ciklično, nekje bodo krize, nekje bo konjunktura, zato nameravamo razpršiti tveganja. Kitajska razmišlja podobno. Jasno je, da Kitajska ni naš glavni trg, je pa eden od dobrih trgov. Pred desetimi leti smo ustvarili 60 milijonov izvoza, do lani smo to številko pomnožili 4,5-krat in izvoz povečali za 83 odstotkov. Znotraj tega je pomembna tudi proizvodnja hrane, za katero je glavni trg vedno domača država. Mi še vedno tri četrtine izdelkov, ki jih proizvedemo, prodamo doma. In od lojalnosti slovenskega kupca je odvisno, v kakšni kondiciji bo domača proizvodnja hrane. Vendar s tem, ko iščemo dodatne trge, prvič, proizvajalce hrane prisilimo, da še več razmišljajo o novih izdelkih in o visoki kakovosti sedanjih, od česar imamo korist slovenski potrošniki, in drugič, zmanjšamo pritisk domačih kupcev, zlasti trgovin na slovenske proizvajalce. In to nam uspeva.

Kitajska je primer, kako je slovensko kmetijsko ministrstvo upoštevalo želje slovenskih proizvajalcev. Mlečna industrija nas je prosila, da ji z izvoznimi certifikati odpremo pot do tja, ker Kitajsko vidijo kot potencialni trg. Ni bilo preprosto, to je bil dolgoleten proces, učili smo se in ugotovili, da če se potrudimo, tudi zmoremo. Zdaj odpiramo še druga področja. Največja zgodba o uspehu na kitajskem trgu so trenutno posamezne slovenske vinske kleti. Kitajska ima res več kot milijardo in tristo milijonov prebivalcev, vendar niso vsi potrošniki naših proizvodov. Je pa tudi na Kitajskem del potrošnikov z visokimi prihodki, ki se ne ozirajo na ceno in zahtevajo kakovost in še kaj več. In mi imamo take proizvode. Tako so slovenske vinske kleti ugotovile, da če določijo asortiment proizvodov visoke kakovosti, se potrošniki navadijo na posamezne sorte vina in s tem nastanejo zelo dobri kupci. S kitajskim kmetijskim ministrom sva tudi osebno postala prijatelja, korektno sodelujeva, prisotno je razumevanje in partnerstvo. Zelo jasno je povedal, da imamo v Sloveniji celo paleto visokokakovostnih in cenovno visoko umeščenih proizvodov. Za te izdelke je Kitajska pravi ciljni trg, ki ga lahko izkoristimo.

Danes smo srečnemu dobitniku prve nagrade v nagradni igri Maxim Premium predali avtomobil Peugeot 208. Dare Stipič, direktor prodaje sladoleda v Ljubljanskih mlekarnah, je mlademu vozniku Maticu predal ključe črnega lepotca, ki ga bo na prvo vožnjo odpeljal v Kranjsko Goro. Matica smo ob tem vprašali, koliko Maximov Premium je pojedel minulo poletje. »Jedli smo jih z užitkom, tako da jih nismo šteli. Prav gotovo pa kakih 50, skupaj s celo družino,« pravi. Za nagrado je izvedel, ko je bil z dekletom na morju. »Pridem s kosila, vidim neodgovorjen klic, pokličem nazaj in rečejo, da sem dobil avto. Nisem mogel verjeti,« je še dejal nagrajenec, ki ima med Maximi Premium na palčki najraje čokoladni tris.

Za osvetlitev te pogosto občutljive teme, raznolikosti, smo se pogovarjali z Majo Ladić. Maja je raziskovalka na Mirovnem inštitutu in doktorska študentka, ki proučuje dimenzijo spola v razvojnih strategijah držav v razvoju. Raznolikost bi lahko bil tudi njen vzdevek, se je šalila med pogovorom z nami.

Dimenzija spola v razvojnih strategijah držav v razvoju … Sliši se zapleteno. Lahko za uvod prevedete v bolj vsakdanji jezik?
Gre za to, da z raziskovanjem ugotavljam, ali imajo ženske enake možnosti in koristi kot moški, ko države snujejo svoje politike razvoja. Posebno veliko sem se ukvarjala s primerom ruandskih žensk. Šest let sem vodila projekte, ki smo jih izvajali skupaj z ženskim centrom Nyamirambo iz Kigalija.

Ženske in njihove pravice niso edina skupina, s katero se ukvarjate. Pa tudi Ruanda ni edina država.
Nikakor. Od leta 2008 sem največ časa namenila izbrisanim v Sloveniji. Povečini gre za delavce migrante, ki so zaradi dela prišli iz držav nekdanje Jugoslavije. Ravno letos mineva 25 let od nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izbrisani so manj eksotična kategorija kot ruandske ženske, a obenem precej bolj kontroverzna. V javnosti so bili ti ljudje namreč pogosto predstavljeni kot agresorji, sovražniki osamosvojitve Slovenije, izdajalci … Vse to je povsem neutemeljeno. Večinoma so ljudje, ki so tu živeli, delali, si ustvarili družino, a v nekem zgodovinskem trenutku mnogi sploh niso vedeli, da morajo zaprositi za državljanstvo, sicer bodo izgubili tudi status stalnih prebivalcev. Potem so tu še Romi, s katerimi sem imela kar veliko stika v otroštvu, s to družbeno skupino sem se ukvarjala med dodiplomskim študijem, o izobraževanju Romov pisala diplomsko nalogo, potem pa sodelovala z različnimi romskimi organizacijami in posamezniki tudi prek Mirovnega inštituta. Na žalost je tudi ali pa predvsem v nevladnem sektorju vse odvisno od financiranja. Raziskujemo tisto oziroma s svojim strokovnim delom pomagamo tistim, za katere dobimo projektno finančno podporo, zato se nekaterim temam ne moremo posvečati toliko, kot bi si želeli.

Od kod ta fascinacija z raznolikostjo? Največ delate z ljudmi, ki so iz tega ali onega razloga »drugače« sprejeti od večine, pa naj bodo Romi, ruandske ženske, izbrisani, begunci …
Od malega so me zanimale manjšine, morda zaradi Romov iz domačega okolja, prihajam namreč iz Prekmurja. Vedno me je pritegnilo ukvarjanje z »drugimi«, drugačnimi. Zanimalo me je, kako je drugje, kaj je drugače, v čem smo si različni … Kasneje, na fakulteti in po koncu dodiplomskega študija, sem iz istih razlogov začela tudi potovati. V Ruandi sem bila zaradi projektov na Mirovnem inštitutu že osemkrat, vsakič sem ostala približno en mesec. To je povsem drugače, kot če greš v neko okolje za dva ali tri dni. Pa tudi: ko greš drugam, ugotoviš, da imaš s tamkajšnjimi ljudmi veliko skupnega. Na primer celo jaz z ruandskimi ženskami.

Zakaj potem toliko nestrpnosti in strahu pred tujim, drugačnim, raznolikim?
Nestrpnost je polna paradoksov. Če dobro razmislite: ko gremo sami drugam, na primer ko se slovenski študenti odločijo za študij na kaki zahodni izobraževalni instituciji ali ko naši perspektivni kadri dobijo priložnost v priznanem podjetju v ZDA, so jih polni časopisi, javnost to dobro sprejme, nekatere država celo finančno podpre, denimo s štipendijo. Ko ljudje od drugod začnejo prihajati k nam, pa marsikdo od tistih, ki se navdušujejo nad slovenskim »pohodom« na tuje, v njih vidi grožnjo, ki bo začela spreminjati našo kulturo. Veselo pripravljamo reportaže o ne vem kateri že generaciji Slovencev zdomcev, ki v ZDA prirejajo kulturni bazar, pojejo ljudske pesmi, se učijo slovenščine. Migrante, ki pridejo k nam, pa bi sprejeli samo, če takoj snamejo naglavne rute, opustijo islam, se čim prej naučijo slovensko in podobno.

Da bi tovrstno črno-belo razmišljanje preprečili, trenutno izvajate tudi delavnice o migracijah in sovražnem govoru na osnovnih in srednjih šolah. V razred pripeljete migranta z osebno izkušnjo. Kako to sprejmejo učenci?
Najprej jih vprašamo, kaj menijo, da prinašajo migracije. Najpogostejši odgovori so »mi bomo imeli manj«, »migranti so nevarni«, pogosto poudarjajo vero. Ko spodbudimo pozitivno razmišljanje, omenjajo raznoliko hrano, glasbo, učenje tujih jezikov. Dostikrat se ne strinjajo, da bi migranti lahko koristili gospodarstvu, četudi je največ migrantov v resnici prav delavcev. Ko pa naši gostje na delavnicah predstavijo svoje osebne zgodbe – migrantske ali begunske – in imajo učenci priložnost vprašati, kar jih zanima, se marsikateri stereotipi razbijejo in učenci ugotovijo, da morajo kritično oceniti informacije, ki jih dobijo iz medijev in družabnih omrežij.

Kaj je cilj projekta?
Lahko bi rekla, da je največji uspeh, če pride do miselnega preskoka, da smo vsi ljudje. Vsi smo v enaki meri ljudje, nismo mi bolj ljudje, oni pa nekoliko manj: zato imamo vsi tudi enake pravice. To učenci lažje razumejo, če spoznajo konkretno osebo, ki je ravno tako ali pa ravno »toliko« človek kot oni sami.

Ko se ideja beguncev kot grozeče skupine potencialnih teroristov zreducira na posameznika z verjetno precej vsakdanjo življenjsko zgodbo?
Naj za primer povzamem zgodbo afganistanskega prosilca za azil, ki je v Sloveniji že 13 mesecev. Gre za mladega moškega, ki je študiral telekomunikacije, bil zaposlen in imel v Afganistanu razmeroma dobro službo. Ker je veliko delal s tujci in na občutljivem področju telekomunikacij, so talibani nanj gledali kot na izdajalca. Ugrabili so ga, ga zaprli, zasliševali, mu grozili, da če bo nadaljeval s svojim delom, naj se pazi. Težave so se ponavljale, stopnjevale, napadli so njega in grozili njegovim bližnjim. Ker so razmere postale nevzdržne, se je odločil za pobeg, po ilegalni poti v Evropsko unijo, ker je to edini možni način. Veliko raje bi si kupil letalsko karto in zaprosil za vizum, ampak žal za veliko ljudi na tem svetu potovanje ni tako samoumevno, kot je na primer za nas. Mi smo zelo privilegirani, a se mnogi tega še vedno ne zavedajo. Ko je prišel v Slovenijo, se je spomnil slovenskih vojakov iz Afganistana, tako je tukaj zaprosil za azil. Ker v Afganistanu »uradno« ne divja vojna, njegovi prošnji za azil Slovenija ne ugodi, četudi se ne more vrniti domov, saj je v nevarnosti. Status bi si zelo rad uredil, ima celo možnost zaposlitve, želi v službo, a tega ne more. Šele ko učencem predstaviš takega človeka, pri njih vzbudi zanimanje in razumejo, da gre za ljudi, kot sva vi in jaz.

Kako je potekalo vaše prvo leto v Franciji?
Vpisana sem na dveletni študij v École supérieure d’agricultures (ESA) v Angersu, čemur francozi pravijo inženirska šola, program pa je še najbližje našemu magistrskemu študiju. Študij v prvem letu poteka tako, da en mesec obiskujem predavanja, en mesec pa opravljam prakso v Lactalisovem podjetju Canelia Petit Fayt, ki proizvaja mleko in maslo. Tako sem se do zdaj vsak mesec selila iz Angersa čisto na sever Francije, kar mi je vzelo kakih šest do sedem ur z vlakom. Prav tako sem morala imeti dve bivališči: eno stanovanje v študentskem domu v Angersu ter drugega v Petit-Faytu; tega si deliva s hrvaško kolegico, ki je štipendistka Dukata.

Ves študij in tudi praksa potekata v francoščini, ki se je pred odhodom niste učili. To je velik podvig, čestitke!
Pred odhodom sem imela trimesečni intenzivni tečaj francoskega jezika v Sloveniji, nato pa še približno dva meseca v mestu Angers, in že sem imela prva predavanja v francoščini. Na začetku je bilo kar težko, vendar se privadiš. Danes mi pride zelo prav, saj me vsi zelo spoštujejo, ker govorim njihov jezik: sodelavci v podjetju pa seveda ljudje v vsakdanjem življenju.

Kaj so vaše naloge na praksi?
Delam v proizvodnji, podobno kot če bi v Ljubljanskih mlekarnah delala v organizacijski enoti Industrija. En del obveznosti opravim v pisarni, na primer pišem poročila za študij, sicer pa na manjših projektih v proizvodnji: na začetku sem na primer preverjala, ali je dobro urejeno čiščenje, ali pa kakšne imamo izgube mleka, vse to spada v področje »amélioriation« oziroma slovensko izboljšav.

Lahko primerjate študij pri nas in francosko izkušnjo?
Pri nas sem na dodiplomski stopnji študirala živilstvo in prehrano na ljubljanski biotehniški fakulteti. Pri študiju na ESA je na primer ogromen poudarek na številkah. Veliko je matematike, statistike, Francozi zelo radi delajo s številkami, so zelo natančni, tega pri nas nismo vajeni. Študijski proces je zelo intenziven: imaš mesec dni predavanj in nato takoj izpit. S profesorjem podrobno predelaš snov, tako s teoretičnega kot s praktičnega vidika, nato takoj sledi izpit. Kar se tiče količine učenja pa lahko rečem, da je pri nas bolj zahtevno, vsaj z vidika podrobnosti, veliko je teorije, malo prakse. V Franciji je prav obratno, skoraj polovica je t.i. »apprentijev«, gre za študente, ki hkrati študirajo in so vzporedno na praksi. Pri nas to ni običajno. Opazila sem, da veliko vlagajo v mlade inženirje in tega ne razumejo kot potencialno izgubo, če boš morda nato odšel.

Čaka vas še leto dni študija, nato pa se nam pridružite v Ljubljanskih mlekarnah. Kako bo potekalo prihajajoče študijsko leto?
Septembra se selim v Lille, kjer bom do konca januarja 2018 študirala kakovost, varnost in trajnostni razvoj v angleščini. Nato pa se od januarja do septembra »premaknem« v drugo tovarno, najverjetneje v proizvodnjo jogurta, takšna je vsaj želja v Ljubljanskih mlekarnah, kjer se bom po zaključku študija zaposlila. Skupina Lactalis ima zelo dobro izoblikovane želje, kakšna strokovna znanja si za svoje kadre želi, zato je tudi študij tako tesno povezan s praktičnim delom v tovarnah.

Varnim hišam in materinskim domovom vsako leto podarimo večjo količino našega najbolj znanega izdelka, Alpskega mleka. 

Ljubljanske mlekarne že več kot desetletje pomagamo varnim hišam, materinskim domovom in sorodnim ustanovam z donacijo Alpskega mleka. Pogled nazaj razkriva, da smo pred petimi leti darovali 25.700 litrov mleka 31 ustanovam. Številka je do danes zrasla za kar 4 tisoč litrov in se tako bliža magični vsoti 30 tisoč. »Letos mleko darujemo 34 varnim hišam po vsej Sloveniji. Ob začetku leta podpišemo pogodbe in pripravimo načrt dostav za celo leto. Gre za precejšen logistični zalogaj, za kar skrbijo naši sodelavci v transportu. Organizacije namreč oskrbujemo glede na njihove potrebe: nekatere mleko prejemajo tedensko, druge mesečno, tretje le občasno,« pojasnjuje Maja Kalan iz Korporativnega komuniciranja.

Da je le ničelna toleranca do nasilja v družbi ključ do zmanjševanja tovrstne problematike, se strinjajo sodelavke varnih hiš, povečini tudi članice Sekcije za varne hiše pri Socialni zbornici Slovenije. Sekcija je nastala na njihovo pobudo, ob vsakoletnem podpisu pogodb pa v Ljubljanskih mlekarnah organizirajo tudi letno skupščino.

O vlogi risank smo se pogovarjali z medijsko psihologinjo in eno največjih strokovnjakinj za otroški program v Sloveniji, mag. Martino Peštaj.

Dejstvo je, da otroci drugače dojemajo svoje junake kakor odrasli. To se verjetno spreminja z odraščanjem. Ali obstaja kakšna delitev obdobij dojemanja?

Otroško dojemanje televizije se razlikuje od odraslega in se spreminja z razvojem. Tako je predšolski otrok drugačen gledalec kot mlajši šolar, ta spet drugačen kot starejši šolar, dojemanje najstnikov pa se že precej približa odraslemu dojemanju. Ko govorimo o dojemanju, imamo v mislih predvsem to, kako otrok sprejema in razume televizijski jezik in vsebino, to pa se s starostjo in razvojnimi značilnostmi zelo spreminja. Junaki so eden izmed elementov oddaj, ki pa je za otroke zelo močen in pomemben – so osrednji liki oddaj, s katerimi se otrok lahko že zgodaj v razvoju poveže. Oni so tisti, ki ga pritegnejo k ogledu, z njimi otrok razmišlja, kako so ravnali in kako bi v podobni situaciji on sam, pomagajo mu izživeti sanje in fantazije, z njimi se veseli, jezi in se boji, ko jim gre za nohte. Vse to otroku pomaga, da zori kot gledalec.

Zakaj opozorila, da nekatere vsebine niso primerne za otroke?

Za otroke neprimerne vsebine so predvsem tiste, ki jih otrok ne razume, ki jih ne zna ali ne zmore povezati v svojo miselno shemo, ki v njem budijo neprijetne občutke, ki so zanj strašljive. To se lahko od otroka do otroka zelo razlikuje: za nekoga je trop volkov, ki preži na jelenčka, zgolj napeti del risanke, za drugega pa trenutek, ko risanke iz strahu noče več gledati in ta prizor predeluje še lep čas, lahko tudi kot nočne more.

Nekaterim se zdi zabavno, ko miš tepe mačka, za druge pa je to izkazovanje nasilja. Kje so meje? Ali ni to razlikovanje bolj odraz dojemanja družbe, kaj je prav in kaj ne?

Če otrokom skušamo sporočiti, da imamo ničelno toleranco do nasilja, kot družba ali kot družinska celica, potem je tudi pretepanje mačke in miši nasilje. Tovrstno vedenje se zdi zabavno odraslim in starejšim otrokom, tistim, ki že znajo razlikovati realnost od fikcije in lahko vzpostavijo distanco do dogajanja – vejo, da takšno vedenje ni ustrezno, in ga sami ne uporabljajo, jih pa zabava tovrstna akcija v risanki. Predšolskim otrokom je vse zares, ne razlikujejo še med domišljijo in resničnostjo, zato je zanje tudi pretepanje resnično. Če so posledice za junaka neprijetne, se jim ta lahko smili in risanke nočejo gledati. Lahko pa gre za akcije v smislu situacijskega humorja, ko majhen junak, takšen, kot so oni, ukani večjega in močnejšega – v tem primeru je to temelj humorja predšolskih otrok. Še vedno pa je večja verjetnost, da jih bo vsak udarec, ki v risanki pade, zabolel. Tovrstne risanke so lahko odlično izhodišče za pogovore o medosebnih odnosih, tudi o nasilju.

V marsikateri družini danes menijo, da je gledanje televizije in sedenje pred računalnikom škodljivo. Poznamo primere, kjer televizorja in računalnika sploh nimajo. Ali ni takšno razmišljanje v današnjem času tudi škodljivo za razvoj?

Družine imajo vso pravico, da se odločajo po svojih željah in potrebah, so tudi pedagogike, ki nasprotujejo uporabi sodobne tehnologije v predšolskem obdobju. Sama imam precej pragmatičen pogled: naši otroci rastejo v času pametnih naprav, to je njihova realnost. Menim, da jih je nemogoče povsem izolirati. Otroci so kreativni in najdejo pot, če je nekaj prepovedano, še toliko bolj. Če ne gledajo televizije doma, jo bodo pri prijatelju. Mislim, da je naloga nas, staršev, da otroke ustrezno pripravimo za vstop v medijski svet in jih potem skrbno spremljamo, da bodo premišljeno in varno izbirali vsebine, ki so jim namenjene. Otroci marsikaj razumejo, in če se o tem z njimi od začetka odkrito pogovarjamo, bodo razumeli, zakaj ne morejo gledati vsega, kar bi radi, in bodo zaupali naši presoji, kasneje pa bodo tudi sami bolj kritični gledalci. Po mojem mnenju je tukaj televizija vedno manjša težava, mesto na lestvici ji jemljejo pametni telefoni, tablice in računalniki. Če lahko nadzorujemo, kaj otroci gledajo na televiziji v dnevni sobi, je to mnogo težje, ko so vsak na svoji napravi v svoji sobi. Medijska vzgoja otroka je vlaganje v odnos, ki se nam lahko skozi razvoj obrestuje.

V človekovi naravi je vgrajen mehanizem za obstanek. Danes obsojamo vsakršno igranje otrok v obliki vojskovanja. Ali otroci res dojemajo igro kavboji in indijanci kot obliko genocida enega naroda nad drugim, ali pa jo dojemajo bolj kot igro med dvema ognjema? Saj se prosto gibajo v naravi, uživajo, skačejo in ciljajo drug drugega …

Bojevanje je zapisano v naših genih in že prve – predvsem fantovske – igre vsebujejo elemente bojevanja. Predšolski otroci še ne razumejo koncepta vojn in podobnih življenjsko ogrožajočih stanj, zato so bitke med vitezi, gusarji ali vojaki zanje napeta zabavna akcija. To, kar gledajo na televiziji, radi uporabijo v svoji igri, še posebej če je ta prosta, v naravi, kjer hitro spontano ustvarijo potrebne pripomočke iz materialov, ki jih poberejo s tal. Dobro je, da lahko to razvojno fazo polno izživijo, podobno kot deklice obdobje princesk in lila konjičkov. Pomembno pa je, da igra ostane v varnih okvirih in ne preide v nasilje. Tukaj spet odigrajo aktivno vlogo starši, ki spremljajo, kaj otrok gleda na televiziji in kakšna je njegova igra, in se z z njim o vsem veliko pogovarjajo.