Avtor: Zoran Kneževič, zunanji sodelavec, varnostna služba 

“Blues za črno ruto ali ko je bog mojo babi tretjič poklical po imenu” je izsek iz nastajajočega romana “Muzikant na otoku opic”.

 

Prvo, kar sem si zapomnil, je bilo njeno znamenje. Začelo se je pod levim očesom, enake širine kot oko, bledo rdeče barve, se je spuščalo po licu proti bradi. Nekje na polovici se je stran, ki je bila obrnjena proti nosu, v ostrem kotu zožila, stran proti ušesu se je v enakomernem blagem loku, ki je sledil liniji čeljusti, spuščala do točke, kjer sta se obe liniji staknili. Mene je spominjalo na zemljevid Afrike. Ali kot da bi babi jokala samo z enim očesom. Kasneje sem podobne risbe videl na obrazu Alicea Cooperja in enega izmed Kissov. Samo, za razliko od babi, onadva sta imela enake risbe na obeh licih. In to so bile samo risbe za koncert, babi je imela znamenje za vse življenje.

Ko sem bil star nekaj let, sva se z babi igrala. Valjala sva se po kavču, žgečkala me je, ščipala, poljubljala, včasih je pritisnila ustnice na moj obraz in močno pihnila, slišalo se je, kot bi nekdo prdel. Smejal sem se kot nor. Tudi babi se je. Pripovedovala mi je, kako sem se je prvič dotaknil. Takrat ko sem bil čisto majhen, v plenicah, kot štruca kruha si bil, držala sem te v naročju, in ta povita štruca naenkrat stegne svojo rokico in rokica stegne majhen prstek in ta prstek se dotakne, ugani česa? Ne mojega nosu, ne mojih ustnic, ne mojih oči, kot bi naredili vsi drugi dojenčki, ne … dotakne se mojega znamenja. A res, babi? Sem se res, sem govoril in pri tem s prstom ril po babičinem znamenju. Sedela je v svojem fotelju z mano v naročju, s prstom sem pesek iz Sahare razmetaval po južni Afriki, vodo iz Viktorijinega jezera sem razburkal in poplavil srednjo in severno Afriko, levi, žirafe in sloni so bežali na jug pred orjaškim prstom iz nebes. Nikoli se babi nisem bal, pravzaprav mi je bilo čudno, da druge babice nimajo na obrazu nobenega znamenja. Sošolci in prijatelji so se moje babi bali. Tvoja babi grozno zgleda, so govorili.

Drugo, kar si na moji babi opazil, je bila črnina. Če bi še živela ob koncu tisočletja, bi bila navdih darkerjem, ampak ni, umrla je sredi sedemdesetih. Ne samo ona, vse starejše ženske v naši vasi so bile oblečene v črno. Črni čevlji, nogavice, črno krilo, črna bluza in na glavi neizogibna črna ruta, povezana pod brado. V naši vasi nihče ni imel dedka. Samo babice v črnem, ki so popoldne in zvečer sedele na klopeh pred hišami.

Zakaj, babi, zakaj ste vedno v črnem, sem jo enkrat vprašal. Sede na klopeh so se mi zdele kot ene črne vrane. Hehe, takrat se je celo malo nasmejala, ni res, vidiš, da sem tudi rdeča. Pri tem je pokazala na svoje znamenje. V noči, ko sem se rodila, so volkovi poklali vse naše ovce. Zato imam rdeče znamenje. Moje kasnejše življenje je bolj črno. Zakaj, babi, zakaj črno? Ah, je vzdihnila babi, dva moja brata sta umrla, ko sem bila mlada. Zbolela sta, takrat ni bilo zdravil, tudi k zdravnikom nismo hodili, daleč je bilo od naše vasi do mesta. Potem je v vojni padel Damjan, moj najstarejši, partizan je bil. Nato so še moža odpeljali ustaši, skupaj z drugimi moškimi iz vasi. Na delo, so rekli. Naslednjič, ko sem ga videla, je, skupaj z drugimi, ležal na vozu, popolnoma bel je bil, z nožem vrezano zvezdo na čelu. Takrat sem se oblekla v črno …

Tretje, kar je bilo značilno pri moji babi, sem odkril nekega oktobrskega večera. Ravno tega dne smo pobrali koruzo. Mene zaradi šole ni bilo na njivi, zvečer pa sem pomagal pospraviti koruzo na čardak. Potem smo, utrujeni, hitro šli spat. Nihče ni opazil, da babi ni. Mene je tiščalo, v hiši nismo imeli stranišča, moral sem na poljski vece, na vrtu. Iz sobe sem stopil na dvorišče pred hišo in se napotil proti vrtu. Zunaj je bilo tiho. Krave, koze, svinje, zajci, kure, vse je spalo, tudi lastovke v gnezdu na špirovcu nad hlevom. Niti Vidra se ni oglašala. Ponavadi bi zalajala in se mi motovilila okoli nog. Obšel me je nek čuden občutek. Tema ni bila popolna, noč je bila oblačna, vendar se je skozi oblake videla bleda luna. Upočasnil sem korak. Naenkrat se mi  je zdelo, da na dvorišču nisem sam.

Strah se je začel igrati z mojim želodcem. Oprezno sem naredil še par korakov. Takrat sem nekaj zaslišal. Strah, ki se je maloprej zvalil v globinah trebuha, je v trenutku presekal moje telo na dve polovici. Nog nisem več čutil, pljuča in glavo so zajeli plameni. Z roko sem se naslonil na steno hleva. Pogledal sem v smer, od koder je prihajal zvok. Na koncu dvorišča, pred vrtno ograjo, je bilo nekaj črnega in zraven rumena pika. Zdaj sem tudi zvok bolje slišal. Sploh ni bilo nič grozljivega. Bila je tiha glasba. Potem sem zaslišal glas:

-Pridi, fant moj, ne se bati.
-Babi! Kaj pa ti tukaj …? Sem že tekel proti njej in spotoma brcal strah, ki se je kotalil po tleh.

S kazalcem na ustih mi je pokazala, naj bom tiho. Sedela je na stolu zraven velikega štora, ki ga je oče uporabljal za kovaške opravke. Na štoru je bil mali rumeni Phillipsov tranzistor. Na drugi strani, nasproti babi, je na tleh sedela Vidra z dvignjeno glavo in štrlečimi ušesi. Iz tranzistorja so v poltemi tega večera prihajali zvoki jazza.

Mene jazz takrat ni zanimal. Pravzaprav ga nisem maral. Preveč komplicirano, sem govoril. Edino, kar mi je bilo všeč, je bil plesni jazz iz tridesetih. Zato mi nikakor ni bilo jasno, kaj babi vidi v tej glasbi. Ko sem jo enkrat kasneje, takrat sem že bil mladi roker, ko je spet zvečer, ko sta mama in oče že spala, ob radijskem aparatu poslušala jazz, vprašal, zakaj to posluša, mi je odgovorila:

-Ne razumeš ti tega, sinko moj.

Nikoli ne bom pozabil tega večera. Večera, ko me je babi vzela v naročje, pokrila s svojim črnim ogrinjalom, stisnila k sebi in glavo naslonila nazaj na naslonjalo stola in se ni več premaknila. Iz rumenega phillipsa so valovali čudni zvoki free jazza, tudi Vidra je sedela kot okamnela, luna se je končno pokazala v svoji pravi luči in s srebrnino oblila naše dvorišče. Jaz sem pa pomislil, da je babi umrla.

Ne, babi ni umrla tega hladnega oktobrskega večera, vzela jo je neka druga, mrzla januarska noč.

Bilo je takole.

Star sem bil štirinajst let in sem si puščal dolge lase. To seveda pomeni, da ta mesec nisem šel k frizerju. Izgovarjal sem se na hudo zimo in mraz, sam pri sebi sem že imel načrt, da se do poletja ne bom ostrigel. Edino babi je vedela za moj plan. Nič se ni vznemirjala, rekla je samo: bomo imeli pa punco pri hiši.

Tega dne je babi rekla, da bo umrla. Kaj govoriš! Ne smeš tega govoriti, je rekla moja mami. Take neumnosti še nisem slišal, je rekel oče. Nihče ne ve, kdaj bo umrl, je še podprl svojo trditev. Edino stric ni rekel nič, samo pristopil je k babi in jo objel. Ampak potem, ko so po pogrebu vsi govorili samo o tem, so bili prepričani, da je tudi on vedel. Ker je bil žalosten cel dan. Tudi zato, ker je že bil na oni strani. Med vojno je kot otrok enkrat skoraj umrl zaradi lakote in mraza. Na srečo so ga oživljali, masirali s snegom, in se je vrnil v življenje.

Ko je babi začela iz omare vleči obleko, ki jo je že prej pripravila za pogreb, so videli, da misli resno. Ko je začela deliti naloge – mami bi morala poskrbeti za hrano na pogrebu, verjetno bo prišlo veliko ljudi, mesa od kolin ne bo zadosti, še nekaj piščancev je treba zaklati, pa par kur za juho, treba je speči kruh; sine, ti boš poskrbel za pijačo, bom, mama, ti, zet, pojdi in naroči krsto – je oče vstal, oblekel plašč, rekel: nekdo tukaj ni normalen, in odšel. V vaško krčmo seveda, ne v pogrebni zavod. Mami je tudi odšla, ampak po teto, spotoma se je oglasila pri sosedih in prosila za pomoč.
Mene je stisnilo. Ne zato, ker so v tem trenutku vsi pozabili name, ampak ker nikoli nisem pomislil, da bi babi lahko umrla. Kar se mene tiče, bi lahko še tisoč let sedela tam na klopci. In se hecala z mano. Me včasih pobožala po laseh in obrazu. Me včasih objela. Ker me nihče drug ni.

Ko je mami s teto in drugimi prišla nazaj v hišo, je babi že imela dva piščanca v pečici. Ni se dala prepričati, na vse pripombe, da res ne moreš vedeti, kdaj boš ti na vrsti, je samo rekla: vem. Kako veš, so spraševali. Ker me je bog danes tretji č poklical po imenu. Na te besede je več kot polovica prisotnih odkimala ali odmahnila z roko. Še sreča, da ni bilo očeta. Ker on je na vsako omembo boga skakal v luft. Kot tudi polovica prisotnih, ki so se že umikali in pristopali k moji mami, ki je skrbela za dobro ime naše hiše in ponujala hrano in pijačo. Naj te ne skrbi, so jo prepričevali, morda je kaj takega sanjala, morda je imela kake prisluhe, naj se spočije, naj se naspi, že jutri bo bolje, so govorili.

Ob babi so ostale samo njene prijateljice, vse v črnem, in teta. Prvič me je poklical prejšnjo sredo, ko sem bila na tržnici, je govorila. V množici šumov, glasov sem naenkrat ravno za hrbtom razločno slišala svoje ime. Tako … tako odločno, hkrati pa milo. Ko sem se obrnila, pa za mano ni bilo nikogar. Malo sem bila zmedena, ampak sem potem na to pozabila. Vse do nedelje zjutraj. Zgodaj sem se zbudila, vsi so spali, zunaj je snežilo. Šla sem ven, pogledala živino in potem nadaljevala do vrta. Takrat pa res ni bilo nikogar v bližini. Samo jaz in zasneženi vrt. Nobenih zvokov. Pa sem spet zaslišala svoje ime za seboj. Sploh se nisem obrnila. Takrat se mi je posvetilo. Nato sem samo še čakala. Danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem slišala svoje ime tako blizu, kot da bi nekdo ležal zraven mene na postelji. Nič se nisem bala, prav lepo mi je bilo, mislila sem samo, da me bo takoj vzel. Ampak zdaj vem, da naslednjega dne ne bom dočakala. Pustil mi je samo, da se poslovim.

Mah, ne skrbi, zamudil bo, ne bo ga še nekaj let, zamudil bo, kot zamuja tisti jutranji vlak za Sombor …, jo je skušala potolažit prijateljica Stoja, temu jaz nič ne verjamem. In ravno ona je do smrti nosila čepke iz vate v ušesih.

Ženske so tolažile mojo mamo, moški so bili vse bolj glasni, stric je šel po še šnopsa. Zunaj se je stemnilo in dan se je počasi prevesil v večer. Vse več ljudi je prihajalo, hiša se je napolnila. Še oče je prišel nazaj iz gostilne. Od nekod se je pojavil stari Miljuš. S seboj je pripeljal cigane, eden je igral na kitaro, drugi na harmoniko, tretji na kontrabas. Starega Miljuša sem sovražil in ga imel rad hkrati. Sovražil, ker je pretepal konje, rad ga imel, ker je vedno bil vesel in v drugih sprožil tudi takšne občutke. Nazadnje sem ga videl in občudoval pred enim mesecem, ko je iste muzikante zvečer pripeljal k svoji hiši. Njegova žena Rada je bila ves večer pred hišo in preklinjala. Ko se je pozno zvečer pojavil z muzikanti in zavpil: Rada, moja Rada, je ona nekaj časa še preklinjala, potem, ko so cigani zaigrali, se je pomirila in sta zaplesala. Jaz sem vse to opazoval z okna in zdi se mi, ob plešočem paru, obsijanem z mesečevo svetlobo, takrat prvič začutil moč glasbe. In se verjetno že, v globini duše, odločil, da bom glasbenik. Zdaj, en mesec kasneje, je bilo vzdušje že veselo, moj oče je, kljub temu da ni pil alkohola, s kozarcem vina nazdravil moji babi: Za vaše zdravje, tašča moja, še naslednjih sto let! Babi se je, prvič ta dan, nasmejala, tudi ona je napolnila kozarec z vinom in odvrnila: Naj ti bo, zet moj, o tem bo odločal nekdo drug in vem, da se lažeš, ampak hvala za tvojo željo in zdravljico. Nato je stari Miljuš visoko dvignil roko in jo naenkrat potegnil dol, kot bi bil strojevodja, ki štarta vlak, in zavpil: Cigani, pesem!! Takrat so vsi skočili, prostora je bilo premalo, večina je šla na dvorišče, sneg se je stopil pod vročimi nogami, oče in babi sta zaplesala, vsi so vriskali. Še več ljudi je prihajalo, sami so prinašali pijačo, nihče več ni bil zaskrbljen, celo babi se je smejala. Ko so muzikantje zaigrali kolo in je zaplesala moja mami, je nastala norišnica. Moja mami je bila najboljša. Med tremi osnovnimi koraki užiškega je ona naredila še šestnajst svojih. Improvizirala je. Na vasi so jo imenovali Lahkonoga. Ker je z lahkoto plesala. Morda sem to podedoval po njej. Ne pri plesu, ampak pri glasbi. No, kakorkoli, takrat se je začela norišnica. Še jaz sem ploskal v ritmu in se smejal. Če tudi danes vprašate v Lipovcu, vam bodo rekli: Ja, so bili prvomajski uranki in bile so proslave ob dnevu republike, bile so svatbe in silvestrovanja, ampak takšne žurke, kot je bila takrat, ko je januarja ’74 stara Mika rekla, da bo umrla, takšne žurke pa ni … in nikoli več ne bo.

Polnoč je že bila, k meni sta pristopila oče in mama, oče jo je celo objemal, tudi babi je bila z njima. Vsi nasmejani, rdeči v obraz in prepoteni. Bil sem že sproščen, zlasti ko me je babi objela in rekla: Fant moj, treba je iti spat. Vseeno sem jo vprašal: Babi … a boš res …, besede »umrla« sploh nisem upal izgovoriti. Ne skrbi, je odgovorila, vse bo v redu. Ti samo pojdi spat. In sem šel spat. Pomirjen, hitro sem zaspal.

Zjutraj me je zbudila mama in rekla:

-Sinko, tvoja babi je umrla.

Minevala so leta, tuja na babičinem grobu se je razrasla, postal sem kitarist, moja skupina Vulkan je objavila prvo plato. Na albumu First eruption je zadnji komad na A strani imel naslov Blues za črno ruto.