vsi-smo-ljudje-a

V minuli izdaji našega časopisa Mlekarske novice smo se dotaknili raznolikosti. Poleg neskončne palete raznolikih izdelkov, ki prihajajo iz naše mlekarne, smo spregovorili tudi o ljudeh.

Za osvetlitev te pogosto občutljive teme, raznolikosti, smo se pogovarjali z Majo Ladić. Maja je raziskovalka na Mirovnem inštitutu in doktorska študentka, ki proučuje dimenzijo spola v razvojnih strategijah držav v razvoju. Raznolikost bi lahko bil tudi njen vzdevek, se je šalila med pogovorom z nami.

Dimenzija spola v razvojnih strategijah držav v razvoju … Sliši se zapleteno. Lahko za uvod prevedete v bolj vsakdanji jezik?
Gre za to, da z raziskovanjem ugotavljam, ali imajo ženske enake možnosti in koristi kot moški, ko države snujejo svoje politike razvoja. Posebno veliko sem se ukvarjala s primerom ruandskih žensk. Šest let sem vodila projekte, ki smo jih izvajali skupaj z ženskim centrom Nyamirambo iz Kigalija.

Ženske in njihove pravice niso edina skupina, s katero se ukvarjate. Pa tudi Ruanda ni edina država.
Nikakor. Od leta 2008 sem največ časa namenila izbrisanim v Sloveniji. Povečini gre za delavce migrante, ki so zaradi dela prišli iz držav nekdanje Jugoslavije. Ravno letos mineva 25 let od nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izbrisani so manj eksotična kategorija kot ruandske ženske, a obenem precej bolj kontroverzna. V javnosti so bili ti ljudje namreč pogosto predstavljeni kot agresorji, sovražniki osamosvojitve Slovenije, izdajalci … Vse to je povsem neutemeljeno. Večinoma so ljudje, ki so tu živeli, delali, si ustvarili družino, a v nekem zgodovinskem trenutku mnogi sploh niso vedeli, da morajo zaprositi za državljanstvo, sicer bodo izgubili tudi status stalnih prebivalcev. Potem so tu še Romi, s katerimi sem imela kar veliko stika v otroštvu, s to družbeno skupino sem se ukvarjala med dodiplomskim študijem, o izobraževanju Romov pisala diplomsko nalogo, potem pa sodelovala z različnimi romskimi organizacijami in posamezniki tudi prek Mirovnega inštituta. Na žalost je tudi ali pa predvsem v nevladnem sektorju vse odvisno od financiranja. Raziskujemo tisto oziroma s svojim strokovnim delom pomagamo tistim, za katere dobimo projektno finančno podporo, zato se nekaterim temam ne moremo posvečati toliko, kot bi si želeli.

Od kod ta fascinacija z raznolikostjo? Največ delate z ljudmi, ki so iz tega ali onega razloga »drugače« sprejeti od večine, pa naj bodo Romi, ruandske ženske, izbrisani, begunci …
Od malega so me zanimale manjšine, morda zaradi Romov iz domačega okolja, prihajam namreč iz Prekmurja. Vedno me je pritegnilo ukvarjanje z »drugimi«, drugačnimi. Zanimalo me je, kako je drugje, kaj je drugače, v čem smo si različni … Kasneje, na fakulteti in po koncu dodiplomskega študija, sem iz istih razlogov začela tudi potovati. V Ruandi sem bila zaradi projektov na Mirovnem inštitutu že osemkrat, vsakič sem ostala približno en mesec. To je povsem drugače, kot če greš v neko okolje za dva ali tri dni. Pa tudi: ko greš drugam, ugotoviš, da imaš s tamkajšnjimi ljudmi veliko skupnega. Na primer celo jaz z ruandskimi ženskami.

vsi-smo-ljudje-b

Zakaj potem toliko nestrpnosti in strahu pred tujim, drugačnim, raznolikim?
Nestrpnost je polna paradoksov. Če dobro razmislite: ko gremo sami drugam, na primer ko se slovenski študenti odločijo za študij na kaki zahodni izobraževalni instituciji ali ko naši perspektivni kadri dobijo priložnost v priznanem podjetju v ZDA, so jih polni časopisi, javnost to dobro sprejme, nekatere država celo finančno podpre, denimo s štipendijo. Ko ljudje od drugod začnejo prihajati k nam, pa marsikdo od tistih, ki se navdušujejo nad slovenskim »pohodom« na tuje, v njih vidi grožnjo, ki bo začela spreminjati našo kulturo. Veselo pripravljamo reportaže o ne vem kateri že generaciji Slovencev zdomcev, ki v ZDA prirejajo kulturni bazar, pojejo ljudske pesmi, se učijo slovenščine. Migrante, ki pridejo k nam, pa bi sprejeli samo, če takoj snamejo naglavne rute, opustijo islam, se čim prej naučijo slovensko in podobno.

Da bi tovrstno črno-belo razmišljanje preprečili, trenutno izvajate tudi delavnice o migracijah in sovražnem govoru na osnovnih in srednjih šolah. V razred pripeljete migranta z osebno izkušnjo. Kako to sprejmejo učenci?
Najprej jih vprašamo, kaj menijo, da prinašajo migracije. Najpogostejši odgovori so »mi bomo imeli manj«, »migranti so nevarni«, pogosto poudarjajo vero. Ko spodbudimo pozitivno razmišljanje, omenjajo raznoliko hrano, glasbo, učenje tujih jezikov. Dostikrat se ne strinjajo, da bi migranti lahko koristili gospodarstvu, četudi je največ migrantov v resnici prav delavcev. Ko pa naši gostje na delavnicah predstavijo svoje osebne zgodbe – migrantske ali begunske – in imajo učenci priložnost vprašati, kar jih zanima, se marsikateri stereotipi razbijejo in učenci ugotovijo, da morajo kritično oceniti informacije, ki jih dobijo iz medijev in družabnih omrežij.

Kaj je cilj projekta?
Lahko bi rekla, da je največji uspeh, če pride do miselnega preskoka, da smo vsi ljudje. Vsi smo v enaki meri ljudje, nismo mi bolj ljudje, oni pa nekoliko manj: zato imamo vsi tudi enake pravice. To učenci lažje razumejo, če spoznajo konkretno osebo, ki je ravno tako ali pa ravno »toliko« človek kot oni sami.

Ko se ideja beguncev kot grozeče skupine potencialnih teroristov zreducira na posameznika z verjetno precej vsakdanjo življenjsko zgodbo?
Naj za primer povzamem zgodbo afganistanskega prosilca za azil, ki je v Sloveniji že 13 mesecev. Gre za mladega moškega, ki je študiral telekomunikacije, bil zaposlen in imel v Afganistanu razmeroma dobro službo. Ker je veliko delal s tujci in na občutljivem področju telekomunikacij, so talibani nanj gledali kot na izdajalca. Ugrabili so ga, ga zaprli, zasliševali, mu grozili, da če bo nadaljeval s svojim delom, naj se pazi. Težave so se ponavljale, stopnjevale, napadli so njega in grozili njegovim bližnjim. Ker so razmere postale nevzdržne, se je odločil za pobeg, po ilegalni poti v Evropsko unijo, ker je to edini možni način. Veliko raje bi si kupil letalsko karto in zaprosil za vizum, ampak žal za veliko ljudi na tem svetu potovanje ni tako samoumevno, kot je na primer za nas. Mi smo zelo privilegirani, a se mnogi tega še vedno ne zavedajo. Ko je prišel v Slovenijo, se je spomnil slovenskih vojakov iz Afganistana, tako je tukaj zaprosil za azil. Ker v Afganistanu »uradno« ne divja vojna, njegovi prošnji za azil Slovenija ne ugodi, četudi se ne more vrniti domov, saj je v nevarnosti. Status bi si zelo rad uredil, ima celo možnost zaposlitve, želi v službo, a tega ne more. Šele ko učencem predstaviš takega človeka, pri njih vzbudi zanimanje in razumejo, da gre za ljudi, kot sva vi in jaz.

Mina-Strmole

Mina Strmole, štipendistka skupine Lactalis, katere del smo Ljubljanske mlekarne, je po letu dni študija in prakse v Franciji obiskala naše podjetje.

Kako je potekalo vaše prvo leto v Franciji?
Vpisana sem na dveletni študij v École supérieure d’agricultures (ESA) v Angersu, čemur francozi pravijo inženirska šola, program pa je še najbližje našemu magistrskemu študiju. Študij v prvem letu poteka tako, da en mesec obiskujem predavanja, en mesec pa opravljam prakso v Lactalisovem podjetju Canelia Petit Fayt, ki proizvaja mleko in maslo. Tako sem se do zdaj vsak mesec selila iz Angersa čisto na sever Francije, kar mi je vzelo kakih šest do sedem ur z vlakom. Prav tako sem morala imeti dve bivališči: eno stanovanje v študentskem domu v Angersu ter drugega v Petit-Faytu; tega si deliva s hrvaško kolegico, ki je štipendistka Dukata.

Ves študij in tudi praksa potekata v francoščini, ki se je pred odhodom niste učili. To je velik podvig, čestitke!
Pred odhodom sem imela trimesečni intenzivni tečaj francoskega jezika v Sloveniji, nato pa še približno dva meseca v mestu Angers, in že sem imela prva predavanja v francoščini. Na začetku je bilo kar težko, vendar se privadiš. Danes mi pride zelo prav, saj me vsi zelo spoštujejo, ker govorim njihov jezik: sodelavci v podjetju pa seveda ljudje v vsakdanjem življenju.

Kaj so vaše naloge na praksi?
Delam v proizvodnji, podobno kot če bi v Ljubljanskih mlekarnah delala v organizacijski enoti Industrija. En del obveznosti opravim v pisarni, na primer pišem poročila za študij, sicer pa na manjših projektih v proizvodnji: na začetku sem na primer preverjala, ali je dobro urejeno čiščenje, ali pa kakšne imamo izgube mleka, vse to spada v področje »amélioriation« oziroma slovensko izboljšav.

Lahko primerjate študij pri nas in francosko izkušnjo?
Pri nas sem na dodiplomski stopnji študirala živilstvo in prehrano na ljubljanski biotehniški fakulteti. Pri študiju na ESA je na primer ogromen poudarek na številkah. Veliko je matematike, statistike, Francozi zelo radi delajo s številkami, so zelo natančni, tega pri nas nismo vajeni. Študijski proces je zelo intenziven: imaš mesec dni predavanj in nato takoj izpit. S profesorjem podrobno predelaš snov, tako s teoretičnega kot s praktičnega vidika, nato takoj sledi izpit. Kar se tiče količine učenja pa lahko rečem, da je pri nas bolj zahtevno, vsaj z vidika podrobnosti, veliko je teorije, malo prakse. V Franciji je prav obratno, skoraj polovica je t.i. »apprentijev«, gre za študente, ki hkrati študirajo in so vzporedno na praksi. Pri nas to ni običajno. Opazila sem, da veliko vlagajo v mlade inženirje in tega ne razumejo kot potencialno izgubo, če boš morda nato odšel.

Mina-Strmole-vodja-kakovosti
Mina z Vesno Oprešnik, vodjo za kakovost v obratu.

Čaka vas še leto dni študija, nato pa se nam pridružite v Ljubljanskih mlekarnah. Kako bo potekalo prihajajoče študijsko leto?
Septembra se selim v Lille, kjer bom do konca januarja 2018 študirala kakovost, varnost in trajnostni razvoj v angleščini. Nato pa se od januarja do septembra »premaknem« v drugo tovarno, najverjetneje v proizvodnjo jogurta, takšna je vsaj želja v Ljubljanskih mlekarnah, kjer se bom po zaključku študija zaposlila. Skupina Lactalis ima zelo dobro izoblikovane želje, kakšna strokovna znanja si za svoje kadre želi, zato je tudi študij tako tesno povezan s praktičnim delom v tovarnah.