Kako se odločiti, katerim trendom v prehrani zaupati? Odločitev je nedvomno težka, toliko težja pa je, če prehrana, ki jo narekujejo trendi, prihaja iz tujih okolij, je eksotična ali celo težko dostopna. Najbrž je to tudi eden od razlogov, da so se prehranski trendi umikajo preprostemu razmisleku, kaj je bilo dobro za nas nekoč. Ob čem so torej zrasli naši dedki, babice, ob enem pa je všeč tudi nam in našim otrokom?

V Ljubljanskih mlekarnah smo razmišljali o tem, kako izdelke, ki so preprosti, pristni, del tradicije, približati vsakomur. In tako je nastala linija Alpsko: družina dveh odličnih okusa polnih jogurtov ter svežega mleka, ki je le nežno pasterizirano. »Pri naravnem jogurtu je pomembno, da nas svojim preprostim okusom kljub temu prevzame. In to velja za jogurte Alpsko, maščoba je namreč tista, ki daje mlečni izdelkom poln okus,« pojasnjuje Alja Učakar, ki skrbi za blagovno znamko Alpsko v Ljubljanskih mlekarnah.

Vsi trije novi izdelki Alpsko so narejeni iz slovenskega mleka ter predelani v Sloveniji.

• ALPSKO TEKOČI JOGURT ima 4 % mlečne maščobe, ki mu daje nežno kremasto strukturo. Narejen je z dodatkom izbrane jogurtove kulture za poln in hkrati blag mlečni okus.
• ALPSKO UMEŠANI JOGURT V LONČKU ima kar 6 % mlečne maščobe, zato je polnega okusa in ima svilnato kremasto strukturo. Izbrana jogurtova kultura pa mu daje blag, rahlo kiselkast mlečni okus.
• ALPSKO SVEŽE MLEKO je narejeno iz najbolj svežega polnomastnega mleka slovenskih pašnikov. Je polno in kremasto, saj ima kar 3,9 % mlečne maščobe in je le nežno pasterizirano, da ohrani vse svoje naravne lastnosti.

Najnovejša med shemami je Izbrana kakovost, ki jo potrošniki prepoznajo tudi po medijski kampanji Naša super hrana. »Da bi slovenski potrošnik lažje prepoznal lokalne kakovostne proizvode, je Slovenija uvedla novo shemo kakovosti ‘izbrana kakovost’. Ta potrošniku zagotavlja, da je označen kmetijski in živilski proizvod višje kakovosti, poleg nadzora uradnih institucij predmet redne kontrole pri certifikacijskem organu, iz osnovne surovine z znano državo pridelave, rojstva in reje živali ter v celoti pridelan in predelan v državi, ki je navedena v zaščitnem znaku,« pojasnjujejo na ministrstvu za kmetijstvo. Mlečni izdelki Ljubljanskih mlekarn, ki povečini nosijo znak Izbrana kakovost, so tako izdelani iz 100-odstotno slovenskega mleka, predelani v Sloveniji in so višje kakovosti.

Poleg nacionalnih shem proizvajalci in trgovci na izdelke umeščajo oznake, ki govorijo o nagradah ali izjemnih rezultatih potrošniških raziskav in ocenjevanj živil. Med bolj znane sodijo oznake Inovacija leta, Izbrani produkt leta, Brez GSO in medalje mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma Agra. »Tovrstne oznake proizvajalci uporabljamo zaradi večjega razlikovanja in povpraševanja potrošnikov po prvovrstnih in kakovostnih izdelkih. Dober primer je Alpsko mleko. Pri njem smo hoteli poudariti slovensko poreklo: da je izdelek narejen iz slovenskega mleka v slovenski mlekarni. Še pred skupnim nastopom mlekarskega sektorja v okviru sheme Izbrana kakovost Slovenija, ki s svojo oznako sporoča prav to, smo Alpsko mleko opremili z lastno značko 100 % slovensko. Za verodostojnost takšne oznake seveda skrbimo kot proizvajalec z lastnim sistemom sledljivosti od prevzema mleka na kmetiji do končnega izdelka,« razloži Alja Učakar, vodja marketinga blagovnih znamk v Ljubljanskih mlekarnah.

Več kot 110 dobaviteljev, tako kmetov kot predstavnikov kmetijskih zadrug, je minuli teden na srečanju potegnilo črto pod kvotnim letom 2017/2018 in skupaj z vodstvom Ljubljanskih mlekarn razmišljalo o prihajajoči drugi polovici letošnjega. Mlečni sektor se je lani predvsem ukvarjal z vprašanjem, kako trg stabilizirati ter dolgoročno vzpostaviti ter zadržati stabilno ponudbo surovega mleka, ki je v času krize močno zanihala. Če so odkupne cene v primerjavi z letom 2016 dosegle bistveno višji nivo, posledice krize na prodajni strani ostajajo: cene izdelkov so v povprečju še vedno bistveno nižje kot so bile pred krizo. Z vrsto ukrepov ter aktivnosti na strani prodaje končnih izdelkov, z inovativnostjo in razvojem novih izdelkov in iskanjem novih, predvsem izvoznih trgov, mlekarna uspešno krmari skozi nihanja, ki so največja stalnica mlečnega trga zadnjih let. Tako je tudi trenutno, ko se je po spomladanskem negativnem trendu odkupnih cen ta spet obrnil navzgor. Sledile mu bodo tudi Ljubljanske mlekarne.

Ljubljanske mlekarne so v letu 2017 od 64 slovenskih kmetijskih zadrug in dobaviteljev mleka odkupile prek 210 milijone litrov domačega mleka, kar pomeni 11-odstotno povečanje odkupa v primerjavi z letom poprej. V letu 2016 je bila rast prek 5-odstotna, povečanje odkupa pa mlekarna načrtuje tudi letos. S 53-odstotnim deležem mlekarna ostaja največji odkupovalec in predelovalec surovega mleka v Sloveniji.

Poleg zavezanosti k odkupu izključno slovenskega mleka in promocije sheme izbrana kakovost so Ljubljanske mlekarne trenutno edina mlekarna v Sloveniji, ki zagotavlja finančno pomoč v času tranzicije ter konkurenčno ceno pridelanega mleka z ekološkim certifikatom. V nekaj letih bi radi letni odkup ekološkega mleka povečali na 4,5 milijona litrov. V letošnjem letu je mlekarna z Mu Bio jogurtom namreč zagnala prvo proizvodnjo izdelka iz ekološkega mleka, trenutno pa odkupi približno 20 tisoč litrov surovega eko mleka na mesec.

Tomaž Žnidarič, direktor Ljubljanskih mlekarn, in Anton Jakljevič, direktor odkupa mleka, sta na srečanju dobaviteljev podelila tudi priznanja in nagrade za dobavitelje z največjo oddano količino mleka ter največjo kakovostjo oddanega mleka za kvotno leto 2017/2018.

Na rast ekološke pridelave hrane vpliva predvsem rast povpraševanja po njej. Globalno se potrošniki vse bolj usmerjajo k zdravju in dobremu počutju, zanima jih, od kod prihaja in kako je proizvedena hrana, ki jo uživajo. Prav tako imajo večji dostop do informacij, na podlagi katerih se odločajo o nakupu, kot kadar koli prej. Ekološko pridelana hrana jim nudi zagotovilo za to. Evropska unija je druga največja regija na svetu, takoj za ZDA, po potrošnji ekološko pridelane hrane. Industrija ekološke hrane je donosen trg, ki raste. Vodilni trg v Evropi je Nemčija z 11-odstotnim deležem svetovne ekološke prodaje, sledi ji Francija s sedemodstotnim deležem. Najvišjo raven porabe ekološke hrane na prebivalca imajo v Švici in na Danskem. Evropski potrošniki smo visoko ozaveščeni glede ekološko pridelane hrane in aktivno iščemo takšne izdelke. In čeprav je prodaja v razcvetu, ekološka pridelava še ne dosega povpraševanja: ekološka kmetijska zemljišča redko presegajo 15 % odstotkov vseh kmetijskih površin v večini držav.

Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za zadnjih deset let se število kmetijskih gospodarstev, ki so vključena v ekološko kontrolo, v Sloveniji vsako leto poveča. Leta 2016 jih je bilo 3518, kar predstavlja 4,8 % vseh kmetij.

Tomaž Vozelj je slovensko kuhinjo predstavljal od Japonske, Tajske, Rusije, po Evropi in celo v Afriki. »Ob tem se naučiš elementov njihove priprave, ki jih lahko nato preneseš v našo kuhinjo, ali obratno. Pred dvajsetimi leti sem bil sveto prepričan, da samo mi kuhamo žgance. Osupnilo me je, ko sem odkril, da jih v Nepalu delajo ravno tako. Princip kuhanja je enak, le da oni naredijo kroglice in jih zabelijo z lojem, mi jih pa nadrobimo in zabelimo s svinjsko mastjo.«

Trenutno opravlja delo vodje prodaje za gostinske izdelke. Preden je pred desetimi leti začel za Unilever razvijati instantne juhe, omake in druge jedi ter jih prilagajal slovenskemu okusu, je bil zelo vpet v kuhinjo. »Sistem slovenske kuharije me je malo iritiral in sem začel izobraževati ljudi, kako te izdelke uporabljati. Zdaj izobražujem prodajno osebje o prodajnih metodah, razumevanju gostinstva in turizma. Izobražujem veliko kuharjev, tudi na gostinskih šolah, sodelujem s slovensko kuharsko reprezentanco, vodim slovenske kuharje, včasih pa sodelujem z marketinškimi agencijami in pripravljam jedi za oglase, tudi jedi iz oglasov Mu Cuisine.«

Kuhanje je danes modno
Prepričanje, da so trend kuhanja pospešile televizijske kuharske oddaje, je Tomaž ovrgel s svojo teorijo: »S krizo je vedno manj ljudi hodilo v restavracije in so začeli kuhati za svoje prijatelje in v družinskem krogu. Nekateri so se pri tem malo bolj izkazali, nekateri malo manj. Tukaj pa potem nastopi tekmovalnost. Po drugi strani smo moški ustvarjalci, moramo nekaj ustvarjati: kopati, žagati ali šravfati. Danes tega ne počnemo več veliko, lahko pa kuhamo. Veliko moških se je odločilo za kuharstvo kot hobi, da dokažejo, kako so dobri. Kar pa ne pomeni, da so moški boljši kuharji kot ženske.«

Našega sogovornika je kuhanje že od nekdaj veselilo in že po osnovni šoli je vedel, kaj bi rad postal. »V gostinski šoli dobiš temeljno znanje, ki ga potem nadgrajuješ. Lahko greš stažirat h komu, ki je dober, tudi v tujino, prevzameš znanje in greš naprej. Zamenjaš štiri, pet restavracij v nekaj letih in tako gradiš svoje znanje. Nadgradiš ga lahko tudi na kateri od višjih šol, vendar so v tem poklicu ključne praksa in izkušnje. Ob spremljanju in prenašanju trendov iz tujine pa je pomembno, da jih prilagodiš slovenskemu okusu.«

V kuhinji je vse fizika in kemija
Razlika med ljubiteljskim in poklicnim kuharjem je v tem, da prvi ve, da mora nekaj narediti, ker mu je nekdo tako povedal oziroma piše v receptu, drugi pa ve, zakaj mora to tako narediti. Če razumemo, kaj se dogaja z živilom, ko ga pripravljamo, je vse drugo lažje. »Kaj se recimo zgodi s kvasom? Kvas za rast potrebuje hrano ‒ ogljikove hidrate. Če pa dodamo kvasu sol, ga uničimo. Tako je pri peki kruha zelo pomembno, kdaj v testo dodamo sol, nikakor ne na kvas. Veliko je takih poljudnih stvari, ki so razumljive: krompir se ne bo nikoli skuhal, če ga kuhaš v kisli vodi, ker bo škrob zakrknil in se ne bo skuhal. Zato recimo krompirja ne kuhamo skupaj s paradižnikom. Prav tako nikoli ne dodajamo paradižnika v smetano, ker bi se sesirila. Smetano dodamo jedi na koncu, ko že zaključimo s kuhanjem, in nato jedi nikoli ne dogrevamo.«

V domači kuhinji se ta navodila prenašajo iz roda v rod. Vsak pozna recept za pripravo golaža: popražiš čebulo, dodaš meso, nato rdečo papriko, popražiš in zaliješ ter kuhaš. »Nihče pa vam verjetno ni povedal, zakaj morate to tako narediti. Pri vsaki jedi mora biti pet osnovnih okusov. Čebulo popražimo, da dobimo barvo jedi in gostoto, je pa zelo sladka. Tako je treba v nadaljevanju čebuli sladkobo odvzeti. Na popečeno čebulo damo meso, ki ima bistveno boljši okus, če je močno karamelizirano, torej popečeno. Nato dodamo mleto papriko in jo prepražimo, da dobimo grenek okus. Da izravnamo sladek okus čebule, golažu dodamo ponavadi paradižnik ali vino, tako dobimo komplementarnost okusov. Ko enkrat poznaš te procese, je lažje kuhati. To je znanje, ki ga skozi šolanje pridobimo poklicni kuharji.«

Polnost okusa z enim vnosom v usta
O prevladujočih smernicah in sestavinah profesionalnih krožnikov Tomaž pove, da se trend zadnjih let, ki je narekoval zelo veliko elementov na krožniku v obliki črtic, pikic, počasi poslavlja. »To je bila filozofija kuharja, ni pa samoumevno, da jo je gost razumel in vedel, ali mora jest z leve proti desni ali obratno. Pri profesionalnih krožnikih je pomembno zadeti pravilen vrstni red in stopnjevanje okusov. Če je gost začel jesti z napačne strani, je bil krožnik zanič. Danes se ta trend obrača in gre v smer manj elementov na krožniku, največ štirje različni okusi in ti skombinirani tako, da z enim zamahom noža in vilic ali žlice zajameš vse štiri komponente in jih neseš v usta. Zopet se vračamo k stari kuhinji, k prvobitnim živilom, sicer obdelanim na drugačen način.« Današnje smernice narekujejo tudi uporabo čim več lokalno pridelane hrane, uporabo manj soli in obvezno sestavo krožnika iz treh elementov.

Kakovostne sestavine, ki jih uporabimo v celoti
Danes je v kuhinji bolj pomembno, kako zna kuhar obdelati in pripraviti tako imenovana manjvredna živila. Rostbif ali pljučna pečenka je kot najbolj kakovosten kos govedine tudi najdražji, ni pa rečeno, da je najboljši. Tudi iz ličnic ali govejega repa, ki so prav tako kakovostna živila, se da pripraviti odlična jed. Danes je cilj, da znaš uporabiti celotno živilo brez odpada, kar je bilo pravilo že v stari kmečki kuhinji. »Iz krompirjeve lupine, ki vsebuje največ mineralov in vitaminov, lahko pripravimo odličen čips,« doda Tomaž.

Koliko smo Slovenci pogumni pri odkrivanju novih okusov?
»Cel svet je tradicionalen, vsak kuha tisto, kar mu je bilo predano, privzgojeno, kar je videl in preizkušal doma. Nove stvari preizkušaš takrat, ko te prijatelji ali znanci prepričajo. Sicer pa Slovenci radi okušamo. Samo poglejte Odprto kuhno v Ljubljani ‒ največja vrsta je pri vzhodnjaški ali kakšni drugačni kuhinji,« pripoveduje Tomaž in doda: »Tudi meni je najbolj všeč kombinacija vzhodnjaške kuhinje s primorsko, ali pa norveška kuhinja, ki prav tako temelji na ribah. Ugaja mi lahka hrana.«

Tradicija za praznike
Ko govorimo o tradicionalnih slovenskih jedeh za božične praznike, Tomaž hitro pristavi, da potica ne sme manjkati. »Tipična slovenska božična jed je ajdov trijed. To je pečena ajdova torta, biskvit, prelit s kuhanim vinom, ki se postreže ob prihodu s polnočnice.« Za Slovence so sicer bolj značilni božični zajtrki, ko se zbere vsa družina. In kdo kuha pri njih doma za praznike? »Za praznike kuham jaz, ker tako želijo vnuki. Žena pripravlja bolj tradicionalne jedi, jaz pa raje eksperimentiram.«

Postati prostovoljec na olimpijskih igrah ni preprosto, drži? Kakšen je postopek?
Prijave so odprli že leta 2016, takoj po koncu poletnih iger v Riu, ko sem se tudi prijavil. Najprej moraš rešiti pet do šest strani dolg test, v katerem navedeš vse mogoče podatke o sebi, med drugim moraš na primer podrobno opisati, kako čutiš olimpizem in zakaj si pravzaprav želiš biti prostovoljec. Od več kot sto tisoč prijavljenih nas je približno tri četrtine prišlo v ožji izbor, temu so sledili jezikovni testi, celo snemali so nas, kako govorimo. Vse je potekalo po spletu, nazadnje so nas izbrali 20 tisoč, od tega le tisoč tujcev. Da sem izbran, sem dokončno izvedel oktobra lani.

Kako torej čutite olimpizem?
Že od nekdaj imam rad olimpijske igre, zelo sem povezan s športom. Do letos sem vsako leto nekaj treniral, zadnja leta se ukvarjam s cheerleadingom. V osnovni šoli je bil moj sošolec smučar Štefan Hadalin in že takrat sem mu dejal: Ti boš šel na olimpijske, jaz bom šel pa zraven ‒ ali bom delal ali pa šel gledat. In res, letos se je to uresničilo! Zgodovinsko gledano mi je olimpizem zanimiv, ker je z igrami v moderni dobi obudil nekaj res starodobnega, zgodovinskega. Posebno pa me privlači zaradi prenosov v živo, to je broadcastinga, saj je olimpizem eno od gonil razvoja na tem področju. Na takšnem dogodku je na voljo toliko denarja iz naslova avtorskih pravic, da se uporabljajo zares najsodobnejše tehnologije. Že v Riu so uporabljali na primer 8K, trenutno najbolj prefinjene slike v visoki ločljivosti, za katere na trg komaj prihajajo prvi televizorji, pa navidezno resničnost v živo in podobno.

Lahko bi rekli, da so olimpijske igre naredile veliko za razvoj reporterstva, prenosov v živo.
Res je. Prvi satelitski prenosi so se zgodili z olimpijskih iger, že prej, ko še ni bilo satelitov, so bili prenosi najprej po vsej Evropi, le nekaj ur kasneje pa so sliko že dobili tudi v ZDA in na Japonskem. Že leta 1896, ko so bile prve igre moderne dobe, so novinarji uporabljali telegraf, da so lahko rezultate v domovino sporočili čim prej. Olimpijske igre so res naredile veliko za razvoj prenosov v živo, pravzaprav je za to zaslužen šport sam po sebi, saj zanima tako širok krog ljudi.

Kje in kako je potekalo vaše delo?
Za letošnje igre so uredili velikanski center za prenose: stavba je dolga okoli 300 metrov, ima 15 studiev za televizijske prenose, 10 za radijske. Tam sem opravil večino svojega dela: pokrival olimpijske in paraolimpijske igre. Vmes sem bil teden dni prost, kar je bila priložnost za ogled Seula in okolice. Pjongčang je kot Kranjska Gora, smučarsko središče, zelo majhen kraj. Je pa velika prednost, da je do vseh prizorišč manj kot pol ure vožnje. Med drugim so uvedli hitri vlak, ki vozi 300 kilometrov na uro; tako po novem vožnja od najbližjega letališča traja le uro in 50 minut, doslej pa je trajala pet ur.

Zoran Knežević, varnostnik. Kakšna je po vašem prva asociacija povprečnega človeka, ko sliši ta kratki opis?
Povprečen človek je nagnjen k predalčkanju. Ko vidi ali sliši, da je to varnostnik, najprej pomisli na »ić«, nato ga da v neki predal. Tako pač danes je: informacij je ogromno, in če bi vsak razmišljal o vsakem posamezniku, novi situaciji, bi to precej zapletlo življenje. Zaključek, kdo so varnostniki: niso ravno izobraženi, predvsem mlajši hodijo tudi v fitnes in nam težijo z nekimi pravili. Ampak tudi povprečen človek je neki predal. Spoznal sem veliko ljudi, ki o varnostnikih ne razmišljajo v stereotipih.

Kako ljudje reagirajo, ko izvedo, da ste napisali knjigo, sodelovali in zmagali na proznih mnogobojih, doštudirali kulturologijo?
Preden so me ljudje poznali, so me razumeli predvsem kot varnostnika. Sčasoma, ko so me bolje spoznali, so, upam, videli, da sem malo drugačen. Velika večina je bila vesela, tako sem vsaj čutil. To je tisto, saj veste, to je v nas, ko vidimo, da je nekemu »malemu človeku« uspelo: takšno stvar zelo dobro sprejmemo. Nekaterim je bilo skoraj malo nerodno, ker so me že popredalčkali v vlogo varnostnika, nenadoma pa je to neki človek, ki ima univerzitetno diplomo in je napisal knjigo. Marsikdo mi je zato čestital, na lepem smo imeli snov za pogovor, ki je prej nismo imeli, torej knjige. Včasih si s kom izmenjam knjigo, kakšen me vpraša, kaj bi mu priporočil v branje, imam namreč kar veliko osebno knjižnico.

“Informacij je ogromno, in če bi vsak razmišljal o vsakem posamezniku, novi situaciji, bi to precej zapletlo življenje.”

Diplomirali ste na temo Škofjeloškega pasijona. Najbrž tema ni bila izbrana po naključju?
No, po naključju ravno ne, poleg literature me zelo zanima glasba. Najprej sem nameraval pisati o tem, kako so glasbeniki na Balkanu reagirali na vojno, v mislih sem imel primere Bore Đorđevića, Jure Stublića, Marka Perkovića – Thompsona. Ko sem začel zbirati gradivo, sem ugotovil, da me ta tema še vedno nekako mori. Težko sem prenesel vojno na Balkanu, čeprav sam v njej nisem bil udeležen. Za pisatelje velja nenapisano pravilo, da dokler je rana odprta, se ne piše o neki temi. Šele ko se zaceli in ostane samo brazgotina, lahko o tem pišeš neobremenjeno. Zato sem se odločil, da ne bom raziskoval glasbe in vojne. Takrat sem živel v Škofji Loki. Ravno takrat so v Škofji Loki začeli ponovno uprizarjati pasijon. Tako sem si rekel, dobro, to je nekaj domačega, del tradicije, o tem bom pisal.

V knjigi Dvoživke umirajo dvakrat pišete o odnosih med narodi nekdanje Jugoslavije, ki jih je izrazito zaznamovala vojna. Srb je južnjak v Sloveniji, za Srba je Slovenec Janez, kriv za razpad države, in podobno. Če pomislimo na generacijo, ki je zdaj že polnoletna: rojeni so bili leta 2000. Je pri današnjih 18-letnikih sploh še kakšna podlaga za tovrstno razmišljanje in medsebojno obravnavo? Ali vedo, kdo smo Slovenci, kaj je bila Jugoslavija?
Zdi se mi, da 18-letnike v Srbiji ali v Sloveniji bolj kot ideološka, nacionalna, politična vprašanja skrbi lastna eksistenca. Verjamem, da povprečen mlad Srb o Sloveniji ve, da je lepa, da ima Bled, gore in da je tukaj priložnost za boljše življenje. Ideološki naboj ni več takšen, kot pri starejši generaciji. Mladi Slovenci? Zanje bi rekel, da so sicer slišali za vojno, ampak bolj kot to poznajo Srbijo po festivalu Exit, novoletnem vzdušju v Beogradu, nekateri hodijo v Gučo, takšne stvari. Sem optimist, ta generacija bi lahko šla prek delitev.

V Ljubljanskih mlekarnah vsak dan spremljate sodelavce, ki prihajajo in odhajajo. Kdo so, kakšni so, kaj od njih izveste?
Res gre za veliko skupino zelo različnih ljudi. Drugačni profili v upravni stavbi, v proizvodnem delu, tako kot so drugačni tudi zunanji obiskovalci, poslovni partnerji, ki prihajajo na glavni ali pa na tovorni vhod. Mogoče najlaže razložim, če govorim s stališča drugih okolij, kjer sem že delal, ali pa s stališča mojih kolegov, ki delajo tudi po lokalih, ponoči. Ljubljanske mlekarne so spoštljivo, prijazno okolje. Ne spomnim se, da bi imeli kake posebne konflikte. Pred tem sem delal v velikem trgovskem centru, tam je bila seveda frekvenca ljudi bistveno večja, težave pa smo imeli prav vsak dan. Tukaj tega ni. Ljudje razumejo, da moramo opravljati svoje delo, da moramo kdaj pogledati v vrečko ali nahrbtnik.

Trenutno kaj pišete?
Imam ustvarjalna obdobja: takrat ko malo pišem, a hkrati veliko berem, pa obdobja, ko veliko pišem. Knjige so že od nekdaj moj svet, v otroštvu drugega nismo imeli, televizijo smo dobili, ko sem bil v osmem razredu osnovne šole. Še danes dobro knjigo težko odložim pred jutrom. A tudi ta čas, ko veliko berem, vpijam vse, kar se okoli mene dogaja, akumuliram. Ko imam tega dovolj, začutim, da je čas, da kaj napišem. Trenutno pišem nekaj za otroke. Imel sem tri, štiri kratke zgodbe za otroke, potem pa sem se odločil, da bom iz teh likov napisal celo knjigo. Ni mi še povsem jasno, ali bo za otroke ali morda bolj za mladino.

Verjetno sta recepcija Ljubljanskih mlekarn in dogajanje okoli nje tudi vir gradiva za pisanje.
(smeh) No, dosti pišem na način, da uporabim resnične detajle, dogodki okoli njih pa so izmišljeni, prav tako liki. Vse, kar se mi zdi zanimivo, si zapomnim. Zase rečem, da sem dober opazovalec. Še v Beogradu, ko sem začel študirati, sem bil ure in ure na železniški postaji. Tam vidiš zanimive like; že način, kako kdo hodi, kako kadi: na podlagi tega si potem izmislim zgodbo za tem človekom. V Leclercu, kjer sem delal prej, tam pa je bil vrelec idej. No, najbolj pomembno je, da seveda opravljam svoje delo, ampak če spotoma vidim stvari, si jih zapomnim. Na zadnjih proznih mnogobojih sem recimo zmagal z zgodbo Otrok supermarketa, za katero sem idejo dobil v Leclercu.

“Ljubljanske mlekarne se zavezujemo, da bomo do konca leta 2020 odkupile 5 milijonov litrov slovenskega ekološkega mleka letno.”

»Prireja mleka je ena pomembnejših kmetijskih panog v Sloveniji. Na področju pridelave ekološkega mleka imamo še velike rezerve, saj povpraševanje raste. Veliko mleka z ekoloških kmetij se še vedno oddaja kot konvencionalno pridelanega. Zato se mi zdijo pobude o vertikalnem povezovanju na področju ekološkega kmetijstva zelo pomembne. Po eni strani zagotavljajo dolgoročnejši odkup in stabilnejše poslovanje za kmete, na drugi strani pa kakovostno in zagotovljeno surovino lokalnega izvora za živilskopredelovalne obrate. Ministrstvo bo tudi naprej spodbujalo ekološko pridelavo in predelavo mleka v okviru prihodnje kmetijske politike po letu 2020,« je dejala Aleksandra Pivec, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Ljubljanske mlekarne ekološko pridelano mleko odkupujemo od lani, skupni odkup pa bo letos znašal približno 850 tisoč litrov. Opažamo, da trg ekomleka raste in ustvarja priložnosti tako za rejce, kot tudi za mlekarsko industrijo. V stroki ob tem opozarjajo, da je za nadaljnji razvoj, ki bo omogočil sledenje trendom v tujini, nujna podpora domačim pridelovalcem, ki bi se morala izražati tudi v izboljšanju sistemskih pogojev v panogi. Lani smo v Sloveniji namolzli 6.051 ton ekološkega mleka, od tega 5.714 ton kravjega mleka, kar predstavlja malo manj kot 1% od skupnega namolženega mleka v Sloveniji.

V Ljubljanskih mlekarnah smo se zato odločili, da se kot prvo podjetje v mlekarski industriji javno zavežemo k letnemu odkupu slovenskega ekološkega mleka in z dejanjem opozorijo na izjemen pomen ekološke pridelave mleka. V želji, da bi zgledu sledila tudi druga podjetja v prehrambni industriji, smo to storili s podpisom zaveze S posluhom za jutri: »K povečanemu odkupu ekološkega mleka smo se zavezali, da bi spodbudili kmetovalce in vse, ki lahko vplivajo na izboljšanje pogojev za prehod na ekološko pridelavo mleka. To je naša želja, saj potrošniki iščejo slovenske ekološke mlečne izdelke, ki pa jih brez zadostnih količin domačih surovin ne moremo zagotavljati. Po drugi strani je to tudi naša dolžnost. Kot največja slovenska mlekarna želimo podpreti prirejo, ki ima posluh za okolje in ljudi. Prepričan sem, da bi med uvoženim in slovenskim ekološkim jogurtom oziroma mlekom na trgovski polici vsi raje izbrali domačega,« je ob podpisu zaveze povedal Tomaž Žnidarič, direktor Ljubljanskih mlekarn.

Petkratno povečanje odkupa velikega pomena za povečano prirejo

Ekološko kmetijstvo pomembno vpliva na trajnostno gospodarjenje z neobnovljivimi naravnimi viri, zmanjšuje negativne vplive na okolje ter zagotavlja trajnostno ohranjanje zdravja, neobremenjenosti površin, ekosistemov in ljudi, ki uživajo tako pridelano hrano. Sistem ekološkega kmetovanja je oblikovan tako, da temelji na rednem izvajanju nadzora nad pridelavo in predelavo pridelkov, s čimer se zagotavlja visoka raven kakovosti ekoloških pridelkov in izdelkov. »V Zvezi društev ekoloških kmetov Slovenije pozdravljamo odločitev Ljubljanskih mlekarn, ki se bo odražala v precejšnjem povečanju povpraševanja po slovenskem ekološkem mleku. Člane bomo spodbujali k večji prireji, da bomo lahko otipljivo prispevali k zviševanju samooskrbe z ekološkim mlekom,« je pojasnila Marija Marinček, predsednica Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije in sopodpisnica zaveze S posluhom za jutri.

Ekološko kmetijstvo je najbolj učinkovit agrarni ukrep za zaviranje podnebnih sprememb in zmanjševanje ogljičnega odtisa, katerih grožnje so pred kratkim predstavili strokovnjaki Združenih narodov. Pretežno hribovski in gorati svet v Sloveniji je izredno primeren za ekološko prirejo mleka, zato v dejavnosti prednosti vidi tudi koroški ekološki kmetovalec Gašper Dajčman, ki se je v postopek certificiranja ekološkega kmetovanja vključil leta 2016. »Za prehod na ekološko kmetovanje sem se odločil, ker je to naravi najbolj prijazen način kmetovanja, najmanj obremenjuje okolje, hkrati pa predpostavlja udobje živali na kmetiji in pridelavo najbolj kakovostne krme. Le tako so živali zdrave, mleko pa kakovostno. V Sloveniji je na hribovsko-gorskem območju veliko kmetov, ki pridelujejo mleko, vendar zaradi višjih stroškov težje konkuriramo velikim evropskim pridelovalcem. V ekološki pridelavi mleka vidim priložnosti in prepričan sem, da je bila odločitev o preusmeritvi pravilna,« je pojasnil Dajčman, ki pridela 500 litrov mleka na dan, letno pa ga Ljubljanskim mlekarnam proda 150.000 litrov.

Decembra z nakupom izdelkov v embalaži Tetra Pak do brezplačnih 10 paketov recikliranih robčkov

• V hipermarketu Mercator kupite hkrati 5 izdelkov Ljubljanskih mlekarn (Alpsko mleko, sveži izdelki Mu) ali Dane (sokovi, nekaterji, pijače) v 0,75-, 1- ali 1,5-litrski embalaži Tetra Pak.
• Shranite račun oziroma kupon, ki se ob nakupu izpiše na računu.
• Darilo prevzemite na informacijskem pultu ali tik tak blagajni s predložitvijo računa.

Aktivnost nagrajevanja nakupov poteka v vseh hipermarketih Mercator od 30. 11. do 30. 12. 2018 oziroma do razdelitve vseh daril. Darilo prejmete na info pultu ali tik tak blagajni ob predložitvi kupona, ki se izpiše na računu ob nakupu. Število daril je omejeno.

Partnerji akcije so Ljubljanske mlekarne, Dana, Eko iniciativa, Mercator in Tetra Pak. 

Njegova zgodba se razlikuje od zgodb večine izmed več kot 2000 slovenskih dobaviteljev mleka Ljubljanskim mlekarnam. Na kmetiji se ni rodil, niti ni postal mladi gospodar, ker bi mu oče prepustil kmetijo. Kmetoval je njegov stric in mu že kot majhnemu otroku obljubljal, da mu bo kmetijo zapustil. Obljuba iz otroštva je prerasla v željo. »Stric mi je nazadnje zares zapustil kmetijo, kamor sem se preselil šele pred šestimi leti. Pred tem sem študiral v Ljubljani in bil zaposlen v proizvodnem podjetju. Kandidiral sem za mladega prevzemnika, dobil subvencijo in tako izpolnil svojo dolgoletno željo,« nam je zaupal David.

Na družinski kmetiji mu pomagajo žena, tast in starejša izmed treh otrok. »Najmlajši, štiriletnik, ta nam je vedno v moralno podporo,« pravi David, ki na vprašanje o dopustu odgovarja z nasmeškom. »Otroci so sicer šli na morje, a verjeli ali ne, po nekaj dneh so si želeli nazaj. To je nekako razumljivo – poglejte, kaj pa jim tu manjka?« Ob pogledu na pašnike in neskončno zelenje, ki se streljaj od Ilirske Bistrice razteza v vse smeri neba, mu težko oporekamo.

“Mislim, da bo konvencionalna pridelava počasi začela stagnirati.”

Od lanskega leta s certifikatom
Stričeva kmetija je bila konvencionalna in takšno je tudi prevzel. »Pričel sem s kravami dojiljami, nato sem se odločil za molznice. Iskal sem nišo, da bom preživel štiričlansko družino. Istočasno pa sem že razmišljal o ekološki usmeritvi.« Ko je spoznal ekološkega rejca iz okolice, se je podrobneje pozanimal o ekološki prireji mleka. Tudi odkupna cena ekološkega mleka je bila tedaj privlačna in tako se je začelo: leta 2015/2016 je bil prvo leto v preusmeritvi, lani pa je pridobil ekološki certifikat.

Največji izziv preusmeritve je bila velikost kmetije, saj leži sredi vasi in je bila omejena s prostorom: največ truda so tako vložili v prosto rejo, da so živalim omogočili dovolj prostora za gibanje. To je ena glavnih razlik med konvencionalno in ekološko prirejo mleka: pri slednji morajo biti krave sedem do osem mesecev na leto na prosti paši. Ob tem morajo uživati ekološko krmo, kmet ne sme uporabljati razkužil, herbicidov, gnojila morajo biti naravna ali z lastne kmetije, enako je s čistili. »Za kmeta to pomeni več dela. Je pa zato kakovost mleka mnogo boljša. Čedalje več ljudi to ceni in so pripravljeni za takšno, bolj zdravo hrano, plačati malo več,« razloži rejec.

Strah povsem neosnovan
Prehod na ekološko kmetovanje spodbujata dve strani: država s pomočjo subvencij, v Davidovem primeru pa tudi odkupovalec, Ljubljanske mlekarne. Višja odkupna cena za ekološko mleko je po mnenju pridelovalcev ključnega pomena, glede na odstotek ekoloških kmetij v Sloveniji pa bi bile državne subvencije lahko višje. »Pogoji za prehod so sicer zahtevni, a to ni razlog, da se ne bi odločil za to. Nekateri se bojijo birokracije in vodenja papirjev; a če imaš urejeno, to sploh ni nobena težava. Pomembna se mi zdi miselnost vsakega posameznika. Pogosto gre predvsem za strah pred spremembo,« meni David, ki namerava svojo dejavnost širiti. Na ministrstvo je že vložil zahtevo za novogradnjo hleva in trenutno čaka na odločbo. V tem času je podedoval še eno kmetijo in obe združil. »Verjamem, da je s tako veliko kmetijo mogoče lepo preživeti,« zaključi Zarečičan.