Ljubljanske mlekarne imamo posluh za ljudi, zato smo pripravile Kviz 3-kratnih šampionov!

SODELUJ, POMAGAJ IN 3-KRAT ZMAGAJ!

PRVIČ zato, ker je Ljubljanske mlekarne za vsak pravilno rešen kviz poklonimo en izdelek Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje.

• DRUGIČ zato, ker se najhitrejši štirje tekmovalci uvrstite v polfinale in spoznate Žana Koširja. Najboljša dva pa se pomerita v polfinalu.
• TRETJIČ zato, ker poleg Žanove deske lahko osvojiš tudi druge zanimive nagrade.

3, 2, 1 … Klikni za ŠTART!

Večji ugled, večja motivacija zaposlenih, boljši odnosi z dobavitelji in lokalno skupnostjo – to so razlogi, zaradi katerih se podjetja odločajo za družbeno odgovorno delovanje. »Še pred desetletjem je bilo popularno, da podjetja vlagajo v odnose s skupnostjo – sponzorstva in donacije, vsa druga področja so jim bila manj zanimiva. Zadnja leta pa vse več vlagajo v zaposlene, v odnose na trgu med kupci in dobavitelji, v poštene poslovne prakse, spoštovanje človekovih pravic, varovanje okolja,« pojasnjuje Anita Hrast, direktorica Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO). Da podjetja verjamejo v smiselnost vlaganja v družbeno odgovornost, so nam potrdili sogovorniki v nekaj velikih slovenskih družbah. In kako to uresničujejo?

Pri Triglavu ena od petih vrednot
»V Zavarovalnici Triglav je (družbena) odgovornost ena od petih glavnih vrednot – poleg varnosti, strokovnosti, enostavnosti in sodobnosti. Trajnostno delovanje in z njim povezane aktivnosti so del strategije poslovanja,« pojasnjujejo v naši največji zavarovalnici. Poudarjajo, da je družbeno odgovorno ravnanje del osnovnih poslovnih procesov, zato težko govorijo o vložkih vanj. »Kot odgovorno storitveno podjetje vlagamo predvsem v svoje zaposlene, njihovo izobraževanje, informiranje, zavedanje, ozaveščanje ter zdravo in produktivno delovno okolje,« pravijo. A širša javnost ni izvzeta: tako na primer zavarovalnica ozavešča o preventivi v cestnem prometu, saj celotno generacijo slovenskih prvošolcev opremijo z rumenimi ruticami in v sodelovanju z lokalno skupnostjo postavljajo prometno signalizacijo za umirjanje prometa. »K zdravemu gibanju na svežem zraku želimo spodbuditi čim več ljudi, zato v projektu Otroci Triglava v lokalnih skupnostih prenavljamo in postavljamo otroška igrišča, organiziramo Triglavov tek v parku Brdo in v sklopu projekta Očistimo naše gore nagovarjamo vse generacije, da se nam pridružijo v osrčju gora in tako nekaj dobrega naredijo zase in za naravo,« še naštevajo pri Triglavu.
H gibanju spodbujajo tudi jeklarji: skupina SIJ iz jekla izdeluje poligone za ulično vadbo, s katerimi postopoma opremljajo slovenska mesta. »Tako lepo povezujemo našo primarno dejavnost s potrebami lokalnih skupnosti po vsej državi, v katerih spodbujamo vadbo in zdrav način življenja. Na jeklenih poligonih, ki jih v celoti izdelamo sami, že lahko vadijo Prevaljčani, Ravenčani in Jeseničani, kmalu bodo tudi Ljubljančani in prebivalci drugih slovenskih krajev,« so nam zaupali v Siju.

Z odvečno toploto ogrevajo športni bazen
Primer vzajemnosti gospodarskih, družbenih in okoljskih aktivnosti je projekt ogrevanja bazenov. »Na Ravnah na Koroškem, kjer je v družbah skupine SIJ zaposlenih kar 35,8 odstotka delovno aktivnega prebivalstva, učinkovito izkoriščamo odvečno toploto, ki nastaja ob naši dejavnosti, proizvodnji jekla. Namesto da bi jo zavrgli, z njo vse leto ogrevamo bazene ravenskega športnega centra. Ker se delež toplote z rastjo obsega našega poslovanja povečuje, bo v prihodnosti toplotna energija lahko postala celo prioritetni vir ogrevanja mesta,« povedo v Siju. Večkrat nagrajeni projekt kaže, kako prepleteni in soodvisni so različni deležniki te skupine: koristna uporaba odvečne toplote zmanjšuje vpliv na okolje, toploto podarjajo najpomembnejšemu športnemu centru v lokalnem okolju, zaposlenim in družinskim članom pa omogočajo brezplačen vstop na bazene.

Vključeni so zaposleni
Razlog za družbeno odgovoren način poslovanja je tudi pozitiven vpliv na zaposlene, pravijo v Siju: »Lani smo skupaj z zaposlenimi in njihovimi družinskimi člani ‘odtekli’ dobrodelno akcijo Delamo korake za male junak na ljubljanskem maratonu. Za vsak pretečeni kilometer so zaposleni prispevali en evro za šolo oziroma dva vrtca z oddelki za otroke s posebnimi potrebami. Na maratonu sta pod imenom akcije tekla 102 tekača, kar je bila največja dobrodelna tekaška skupina, skupaj pa so zbrali 3004 evre. Tekači z najboljšim rezultatom z Raven na Koroškem, iz Jesenic in Ljubljane so zbrana sredstva namenili izbrani šoli in vrtcema iz lokalnega okolja. In to še ni vse – akciji so se pridružili tudi naši poslovni partnerji, ki so bodisi z nami tekli na maratonu bodisi donirali še dodatno vsoto. Ponosni smo na to, da so tekli sodelavci vseh generacij in da smo k teku spodbudili tudi tiste, ki pred tem sploh niso tekli.«

V Krki družbena odgovornost že od vsega začetka
Družbena odgovornost je v Krki, tovarni zdravil, vtkana v vse ravni delovanja že od ustanovitve pred več kot 60 leti. »Glede na značaj naše dejavnosti s finančnimi in tudi materialnimi sredstvi pomagamo predvsem na zdravstvenem in humanitarnem področju,« so povedali v službi za odnose z javnostmi. Eden vidnejših projektov je akcija V skrbi za vaše zdravje skupaj osvajamo vrhove. »Skupaj s planinsko zvezo smo uredili in označili 15 pohodniških poti po Sloveniji. Z akcijo želimo prispevati k ozaveščanju Slovencev o pomenu lastne skrbi za zdravje in jih spodbuditi k hoji, ki je najpreprostejša vadba za izboljšanje telesnega in duševnega počutja. Po poteh, na katere vodi Krkin znak, je hodilo že več kot 11.000 pohodnikov, skoraj toliko, kot nas je v Krki zaposlenih,« se z dosežki pohvalijo v novomeškem podjetju.
Ko gre za finančna sredstva, dajejo prednost sponzoriranju in doniranju pri dolgoročnih projektih, ki lahko pripomorejo k boljšemu življenju čim več ljudi, in projektih, ki poleg množičnosti vključujejo delo z mladimi. »S sponzoriranci ustvarjamo partnerske odnose, kar se med drugim kaže v tem, da jim ne zagotavljamo le denarne pomoči, ampak jim pomagamo tudi organizacijsko,« še dodajajo.

Svetovni trend: zaposlujejo vodje družbene odgovornosti
Po besedah Hrastove z IRDO imajo številna podjetja v svetu zaposlene vodje za družbeno odgovornost in trajnostni razvoj, nekatera ustvarjajo celo specializirana delovna mesta za posamezna ožja področja, na primer za sledenje oskrbovalnim verigam, za varovanje človekovih pravic ali varovanje okolja. Na inštitutu ugotavljajo, da se tudi pri nas zanimanje za to področje krepi, zlasti med mladimi, ki razumejo, da sta družbena odgovornost in trajnostni razvoj nepogrešljivi sestavini poslovanja vsakega sodobnega podjetja. Sorazmerno narašča vlaganje v družbeno odgovornost, še dodajajo pri IRDO, kjer bodo prav zdaj, v novembru, podelili slovensko nagrado za družbeno odgovornost horus 2017.

O družbeni odgovornosti podjetja pričajo certifikati in nagrade. Katere imate v Ljubljanskih mlekarnah?
V več kot 60-letni zgodovini smo res nanizali kar nekaj nagrad, obenem pa smo ponosni nosilci pomembnih certifikatov. Med okoljskimi je naš velik dosežek EMAS, ki smo ga pridobili prvi med živilskimi podjetji v Sloveniji, za vpeljavo celovitega sistema ravnanja z okoljem. To ne pomeni le učinkovite rabe energije, varčevanja z vodo, pač pa tudi recimo, da morajo vsi zaposleni ločevati odpadke, začenši s pisarnami. Tako rekoč na vsakem hodniku imamo mini ekološki otok. Smo nosilci polnega certifikata za družini prijazno podjetje, ki pomeni številne aktivnosti, od dneva družin, dodatnega prostega dne ob prvem šolskem dnevu, predavanja za starše, brezplačnega psihološkega svetovanja za sodelavce … Prejeli smo tudi že nagrado horus, nagrado za energetsko učinkovitost, bili smo okolju prijazno podjetje leta 2013, pravkar pripravljamo prijavo za Zlato nit; tega je res veliko.

Najbrž to pomeni tudi veliko dela, ki se skriva za plaketami?
Vsekakor. Pa ne gre samo za skrbno načrtovane aktivnosti, ki jih moramo izvajati, če želimo izpolnjevati zahteve določenega certifikata oziroma standarda. Gre tudi za čisto vsakdanje ravnanje, za medsebojno pomoč med sodelavci, spoštljivo in jasno komuniciranje z javnostjo, tako na primer odgovorimo na prav vse prejete prošnje za pomoč, če nam le kakšna ne uide.

Podjetja se rada odločajo za projekte, v katerih povezujejo zaposlene, poslovne partnerje, javnost … Tudi vi sledite temu trendu?
Če se osredotočim na letošnje leto, smo nekajkrat sodelovali z drugimi: pridružili smo se zanimivemu projektu podjetja Tetrapak, ki je iz embalaže izdelovalo robčke, sodelavcem družbe Acroni v skupini SIJ smo vroč poletni dan polepšali s sladoledom, Plastiki Skaza smo pomagali na dobrodelnem teku Otrok otroku. Že več kot deset let dostavljamo Alpsko mleko 34 varnim hišam po vsej Sloveniji, pri čemer količino vsako leto povečujemo, še naprej smo zvesti sponzor svetovni prvakinji v smuku Ilki Štuhec, nosilcu olimpijskih kolajn v deskanju na snegu Žanu Koširju, od lani smo tudi sponzor Olimpijskega komiteja Slovenije. V podjetju deluje športno društvo, ki je zraslo na pobudo zaposlenih, a ga tudi finančno podpiramo. Čeprav deluje komaj sedem let, ima že sto članov. Od bolj ustaljenih načinov dobrodelnosti pa smo poleti Zvezi prijateljev mladine Slovenije Ljubljana Moste-Polje pomagali organizirati tabor za otroke: ob 50. obletnici Alpskega mleka smo 50 otrokom omogočili počitnice v Kranjski Gori.

Tokratni Tradicionalni slovenski zajtrk bo v osnovnih šolah in vrtcih potekal v petek, 17. novembra, ko v letu 2017 praznujemo dan slovenske hrane. Zajtrk je kot običajno sestavljen iz mleka, masla, kruha, medu in jabolka, ki so pridelani in predelani v Sloveniji. Ljubljanske mlekarne smo eden od ponudnikov in bomo tako mlečne izdelke dobavili prek 600 šolam in vrtcem. Maslo in mleko, ki sta del zajtrka, sta tudi del sheme Izbrana kakovost Slovenija. Našo izjavo, da so izdelki, ki bodo namenjeni Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku, pridelani in predelani izključno v Sloveniji, najdete pripeto spodaj.

Otrokom želimo dober tek in upamo, da bodo tudi ostale dni v letu uživali le najboljše, kar je slovenskega.

tradicionalni-slovenski-zajtrk-2017

V petek, 15. novembra 2019, bo že osmič po vrsti potekal Dan slovenske hrane, ki je namenjen spodbujanju uživanja kakovostne hrane iz lokalnega okolja.  Ena izmed aktivnosti Dneva slovenske hrane je tudi Tradicionalni slovenski zajtrk, ki vsako leto poteka v šolah, vrtcih in drugih javnih ustanovah ter mnogih podjetjih. Zajtrk je kot običajno sestavljen iz mleka, masla, kruha, medu in jabolka, ki so pridelani in predelani v Sloveniji.

Ljubljanske mlekarne smo eden od ponudnikov in bomo tako mlečne izdelke dobavili prek 600 šolam in vrtcem. Maslo in mleko, ki sta del zajtrka, sta tudi del sheme Izbrana kakovost Slovenija. Našo izjavo, da so izdelki, ki bodo namenjeni Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku, pridelani in predelani izključno v Sloveniji, najdete pripeto spodaj.

Otrokom želimo dober tek in upamo, da bodo tudi ostale dni v letu uživali le najboljše, kar je slovenskega.

Za osvetlitev te pogosto občutljive teme, raznolikosti, smo se pogovarjali z Majo Ladić. Maja je raziskovalka na Mirovnem inštitutu in doktorska študentka, ki proučuje dimenzijo spola v razvojnih strategijah držav v razvoju. Raznolikost bi lahko bil tudi njen vzdevek, se je šalila med pogovorom z nami.

Dimenzija spola v razvojnih strategijah držav v razvoju … Sliši se zapleteno. Lahko za uvod prevedete v bolj vsakdanji jezik?
Gre za to, da z raziskovanjem ugotavljam, ali imajo ženske enake možnosti in koristi kot moški, ko države snujejo svoje politike razvoja. Posebno veliko sem se ukvarjala s primerom ruandskih žensk. Šest let sem vodila projekte, ki smo jih izvajali skupaj z ženskim centrom Nyamirambo iz Kigalija.

Ženske in njihove pravice niso edina skupina, s katero se ukvarjate. Pa tudi Ruanda ni edina država.
Nikakor. Od leta 2008 sem največ časa namenila izbrisanim v Sloveniji. Povečini gre za delavce migrante, ki so zaradi dela prišli iz držav nekdanje Jugoslavije. Ravno letos mineva 25 let od nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izbrisani so manj eksotična kategorija kot ruandske ženske, a obenem precej bolj kontroverzna. V javnosti so bili ti ljudje namreč pogosto predstavljeni kot agresorji, sovražniki osamosvojitve Slovenije, izdajalci … Vse to je povsem neutemeljeno. Večinoma so ljudje, ki so tu živeli, delali, si ustvarili družino, a v nekem zgodovinskem trenutku mnogi sploh niso vedeli, da morajo zaprositi za državljanstvo, sicer bodo izgubili tudi status stalnih prebivalcev. Potem so tu še Romi, s katerimi sem imela kar veliko stika v otroštvu, s to družbeno skupino sem se ukvarjala med dodiplomskim študijem, o izobraževanju Romov pisala diplomsko nalogo, potem pa sodelovala z različnimi romskimi organizacijami in posamezniki tudi prek Mirovnega inštituta. Na žalost je tudi ali pa predvsem v nevladnem sektorju vse odvisno od financiranja. Raziskujemo tisto oziroma s svojim strokovnim delom pomagamo tistim, za katere dobimo projektno finančno podporo, zato se nekaterim temam ne moremo posvečati toliko, kot bi si želeli.

Od kod ta fascinacija z raznolikostjo? Največ delate z ljudmi, ki so iz tega ali onega razloga »drugače« sprejeti od večine, pa naj bodo Romi, ruandske ženske, izbrisani, begunci …
Od malega so me zanimale manjšine, morda zaradi Romov iz domačega okolja, prihajam namreč iz Prekmurja. Vedno me je pritegnilo ukvarjanje z »drugimi«, drugačnimi. Zanimalo me je, kako je drugje, kaj je drugače, v čem smo si različni … Kasneje, na fakulteti in po koncu dodiplomskega študija, sem iz istih razlogov začela tudi potovati. V Ruandi sem bila zaradi projektov na Mirovnem inštitutu že osemkrat, vsakič sem ostala približno en mesec. To je povsem drugače, kot če greš v neko okolje za dva ali tri dni. Pa tudi: ko greš drugam, ugotoviš, da imaš s tamkajšnjimi ljudmi veliko skupnega. Na primer celo jaz z ruandskimi ženskami.

Zakaj potem toliko nestrpnosti in strahu pred tujim, drugačnim, raznolikim?
Nestrpnost je polna paradoksov. Če dobro razmislite: ko gremo sami drugam, na primer ko se slovenski študenti odločijo za študij na kaki zahodni izobraževalni instituciji ali ko naši perspektivni kadri dobijo priložnost v priznanem podjetju v ZDA, so jih polni časopisi, javnost to dobro sprejme, nekatere država celo finančno podpre, denimo s štipendijo. Ko ljudje od drugod začnejo prihajati k nam, pa marsikdo od tistih, ki se navdušujejo nad slovenskim »pohodom« na tuje, v njih vidi grožnjo, ki bo začela spreminjati našo kulturo. Veselo pripravljamo reportaže o ne vem kateri že generaciji Slovencev zdomcev, ki v ZDA prirejajo kulturni bazar, pojejo ljudske pesmi, se učijo slovenščine. Migrante, ki pridejo k nam, pa bi sprejeli samo, če takoj snamejo naglavne rute, opustijo islam, se čim prej naučijo slovensko in podobno.

Da bi tovrstno črno-belo razmišljanje preprečili, trenutno izvajate tudi delavnice o migracijah in sovražnem govoru na osnovnih in srednjih šolah. V razred pripeljete migranta z osebno izkušnjo. Kako to sprejmejo učenci?
Najprej jih vprašamo, kaj menijo, da prinašajo migracije. Najpogostejši odgovori so »mi bomo imeli manj«, »migranti so nevarni«, pogosto poudarjajo vero. Ko spodbudimo pozitivno razmišljanje, omenjajo raznoliko hrano, glasbo, učenje tujih jezikov. Dostikrat se ne strinjajo, da bi migranti lahko koristili gospodarstvu, četudi je največ migrantov v resnici prav delavcev. Ko pa naši gostje na delavnicah predstavijo svoje osebne zgodbe – migrantske ali begunske – in imajo učenci priložnost vprašati, kar jih zanima, se marsikateri stereotipi razbijejo in učenci ugotovijo, da morajo kritično oceniti informacije, ki jih dobijo iz medijev in družabnih omrežij.

Kaj je cilj projekta?
Lahko bi rekla, da je največji uspeh, če pride do miselnega preskoka, da smo vsi ljudje. Vsi smo v enaki meri ljudje, nismo mi bolj ljudje, oni pa nekoliko manj: zato imamo vsi tudi enake pravice. To učenci lažje razumejo, če spoznajo konkretno osebo, ki je ravno tako ali pa ravno »toliko« človek kot oni sami.

Ko se ideja beguncev kot grozeče skupine potencialnih teroristov zreducira na posameznika z verjetno precej vsakdanjo življenjsko zgodbo?
Naj za primer povzamem zgodbo afganistanskega prosilca za azil, ki je v Sloveniji že 13 mesecev. Gre za mladega moškega, ki je študiral telekomunikacije, bil zaposlen in imel v Afganistanu razmeroma dobro službo. Ker je veliko delal s tujci in na občutljivem področju telekomunikacij, so talibani nanj gledali kot na izdajalca. Ugrabili so ga, ga zaprli, zasliševali, mu grozili, da če bo nadaljeval s svojim delom, naj se pazi. Težave so se ponavljale, stopnjevale, napadli so njega in grozili njegovim bližnjim. Ker so razmere postale nevzdržne, se je odločil za pobeg, po ilegalni poti v Evropsko unijo, ker je to edini možni način. Veliko raje bi si kupil letalsko karto in zaprosil za vizum, ampak žal za veliko ljudi na tem svetu potovanje ni tako samoumevno, kot je na primer za nas. Mi smo zelo privilegirani, a se mnogi tega še vedno ne zavedajo. Ko je prišel v Slovenijo, se je spomnil slovenskih vojakov iz Afganistana, tako je tukaj zaprosil za azil. Ker v Afganistanu »uradno« ne divja vojna, njegovi prošnji za azil Slovenija ne ugodi, četudi se ne more vrniti domov, saj je v nevarnosti. Status bi si zelo rad uredil, ima celo možnost zaposlitve, želi v službo, a tega ne more. Šele ko učencem predstaviš takega človeka, pri njih vzbudi zanimanje in razumejo, da gre za ljudi, kot sva vi in jaz.

Z nagrado S posluhom za jutri smo počastili kmete, ki so najbolj pripomogli k promoviranju slovenske mlekarske verige.

V Ljubljanskih mlekarnah sodelujemo s kar 2200 kmeti, odnose z njimi pa negujemo tudi na tradicionalnem srečanju dobaviteljev mleka, ki se vsako leto odvije na drugem koncu Slovenije, tokrat pa smo ga izvedli v nekoliko prilagojeni različici.

V letu 2020 smo morali razviti še tesnejše sodelovanje z dobavitelji, saj je epidemija prinesla nemalo izzivov tudi v mlekarsko panogo. Z ozirom na uspešno sodelovanje smo – čeprav zaradi zdravstvenih razmer srečanja dobaviteljev nismo mogli izpeljati v običajni obliki – ohranili tradicijo in se poklonili izstopajočim dosežkom dobaviteljev.

Drugo leto zapored smo podelili priznanje S posluhom za jutri, s katerim izpostavljamo projekte z družbeno odgovorno noto. V letošnjem letu, ko je samooskrba postala ena velikih tem v javnosti, smo priznanje namenili tistim dobaviteljem, s katerimi smo še posebej tvorno sodelovali pri komunikacijskih aktivnostih v podporo potrošnji slovenskega mleka in mlečnih izdelkov.

Zadnje tri kmetije so sodelovale pri komunikacijski akciji Okus po domu se začne pri nekom doma, ki jo potrošniki spremljajo tako v TV-oglasih kot na digitalnih platformah. V kampanji predstavljamo zgodbe iz zakulisja nastanka Alpskega mleka in s tem zgodbe slovenskih kmetij, kjer že generacije pridelujejo kakovostno slovensko mleko in kjer vsaka krava nosi svoje ime.

Priznanje S posluhom za jutri je bilo med dobavitelji zelo dobro sprejeto, v Ljubljanskih mlekarnah pa ga bomo svojim dobaviteljem podeljevali tudi v prihodnje in s tem spodbujali njihova raznolika družbeno odgovorna delovanja.

Tradicionalno smo podelili priznanja in nagrade tudi za največ proizvedenega mleka ter za najbolj kakovostno pridelano mleko.

Ker se izkušnje, kot je udeležba na srečanju dobaviteljev mleka, ne da reproducirati, smo ob danih razmerah vsem svojim dobaviteljem pripravili nekaj drugačnega – prav poseben virtualni ogled poti mleka od kmetije do izdelka, ki so si ga lahko ogledali s priloženimi 3D-očali.

V Ljubljanskih mlekarnah smo sicer že v maju sodelovali v akciji Slovensko mleko nas povezuje, v kateri so nekatere največje slovenske mlekarne in trgovci družno organizirali mesec slovenskega mleka in nabor priljubljenih izdelkov ponujali po znižanih cenah. S kampanjo smo spodbujali potrošnike, ki so pomemben člen v mlekarski verigi, naj posegajo po slovenskih mlečnih izdelkih in tako doprinesejo k njeni stabilnosti.

Varnim hišam in materinskim domovom vsako leto podarimo večjo količino našega najbolj znanega izdelka, Alpskega mleka. 

Ljubljanske mlekarne že več kot desetletje pomagamo varnim hišam, materinskim domovom in sorodnim ustanovam z donacijo Alpskega mleka. Pogled nazaj razkriva, da smo pred petimi leti darovali 25.700 litrov mleka 31 ustanovam. Številka je do danes zrasla za kar 4 tisoč litrov in se tako bliža magični vsoti 30 tisoč. »Letos mleko darujemo 34 varnim hišam po vsej Sloveniji. Ob začetku leta podpišemo pogodbe in pripravimo načrt dostav za celo leto. Gre za precejšen logistični zalogaj, za kar skrbijo naši sodelavci v transportu. Organizacije namreč oskrbujemo glede na njihove potrebe: nekatere mleko prejemajo tedensko, druge mesečno, tretje le občasno,« pojasnjuje Maja Kalan iz Korporativnega komuniciranja.

Da je le ničelna toleranca do nasilja v družbi ključ do zmanjševanja tovrstne problematike, se strinjajo sodelavke varnih hiš, povečini tudi članice Sekcije za varne hiše pri Socialni zbornici Slovenije. Sekcija je nastala na njihovo pobudo, ob vsakoletnem podpisu pogodb pa v Ljubljanskih mlekarnah organizirajo tudi letno skupščino.