»Brez ustrezne embalaže bi se kakor hišica iz kart podrle prehranske verige«

Zaradi vse večjega pomena varovanja okolja je embalaža vsakodnevno na udaru. Toda njena vloga v živilski industriji ni tako enoznačna, da bi jo lahko kar odpravili, drži?

Z vidika varstva okolja je vloga embalaže v živilski industriji načeloma povsem enaka kot v katerikoli drugi panogi. Vendar je zaradi dejstva, da se prav v živilski industriji uporabi največ embalaže med gospodarskimi sektorji, treba industrijskemu oblikovanju, izbiri, zasnovi embalaže nameniti dodatno pozornost. Ustrezna embalaža je ključna tudi za potrošnika, saj omogoča varen transport iz trgovin in uporabo ter hrambo velikega števila živilskih izdelkov.

Gledano širše pa ima embalaža tudi ključno vlogo pri zmanjševanju količin odpadne hrane, na kar največkrat pozabljamo. Nesporno dejstvo je, da bi se brez ustrezne embalaže hrana hitreje kvarila oziroma bi bili roki uporabe neprimerno krajši. Prav tako bi se brez ustrezne embalaže kakor hišica iz kart podrle prehranske verige, kot jih poznamo. Žal ta dejstva niso v zavesti večine laične javnosti, ki ne razume kompleksne vloge embalaže v dobavnih verigah in vidi le odpadno embalažo. Izdelki brez embalaže do njih ne bi prispeli varno in neoporečni.

S svojo funkcijo varovanja zato embalaža izpolnjuje eno ključnih meril trajnostnega razvoja, to je racionalno rabo hrane.

Kaj je po vašem najbolj problematično za okolje: je to proizvodnja embalaže, postopek recikliranja, raznovrstnost materialov?

Vsakdo najprej pomisli na odpadno embalažo in njeno reciklažo. To so bolj ali manj že znane zadeve. Raje bi opozoril na drugi ključni okoljski vidik pri embalaži, pomemben tudi v živilski industriji, in sicer razmerje med maso pakiranega izdelka in maso embalaže. Z drugimi besedami: porabiti čim manj embalažnih materialov na enoto izdelka, seveda brez tveganja za zmanjšanje njegove kakovosti. Strokovno se to imenuje dematerializacija in postaja izjemno pomemben okoljski kriterij na vseh področjih gospodarstva. Zdi se sicer samoumeven, saj lahko podjetja z dematerializacijo obenem veliko prihranijo, a kljub temu je okoli nas še vedno veliko primerov pretirane rabe embalaže za živilske izdelke. Podjetja marsikdaj razmišljajo le o tem, ali bo njihovo embalažo po uporabi mogoče reciklirati, manj ali sploh nič pa se ne ukvarjajo z vprašanjem, ali je izbrana debelina oziroma masa embalaže res nujna glede na dejanske transportne zahteve in predvidene roke trajanja.

Proizvajalci to dobro poznajo, so pa ves čas razpeti med zmanjševanjem na eni strani in željami potrošnikov na drugi. Tako so v Ljubljanskih mlekarnah na primer uspešno zmanjšali maso pri plastični embalaži, hkrati pa si potrošniki želijo veliko udobja pri kartonih z 12 litri mleka: da tega čim lažje prinesejo iz trgovine v avtomobil ali domov.

Razlika v optimalni masi oziroma debelini embalaže je lahko le nekaj gramov, vendar ti grami hitro postanejo tone na letni ravni. Marsikdaj k pretirani rabi embalaže prispevajo tudi trgovci, ki pretiravajo z ovijanjem in drugim pakiranjem mlečnih izdelkov, sadja … Dematerializacija v živilski industriji je multidisciplinarni problem, saj zahteva sodelovanje živilskih tehnologov, strokovnjakov za embalažo oziroma materiale ter industrijskih oblikovalcev.

Ni pa lahko oceniti, kaj je za okolje bolje: ali uporaba večslojne plastične folije, ki se ne da reciklirati, ali uporaba večje količine homogenega materiala, ki ga je mogoče reciklirati. Odgovor lahko da le primerjalna okoljska analiza oziroma metoda LCA. Z njo lahko edino verodostojno odgovorimo na vprašanje, katera faza življenjskega cikla je za okolje najvplivnejša: pridobivanje surovin, proizvodnja, ravnanje z odpadki …

Kako vidite trajnostno embalažo v prihodnje, katere so možnosti razvoja in dejanske uporabe: je to biorazgradljiva ali bioosnovana embalaža, istovrstni material embalaže, kaj drugega?

Delno sem odgovoril že pri prejšnjih vprašanjih: trajnostna živilska embalaža mora optimalno varovati pakirani živilski izdelek ob najmanjši masi uporabljenih embalažnih materialov. Analize so pokazale, da je v pakirani živilski izdelek v povprečju vloženo desetkrat več energije kot v proizvodnjo embalaže, ki ta izdelek varuje. Podobno je z vsemi materialnimi vložki. Z vidika rabe virov je zato ustrezna embalaža eden od pomembnih trajnostnih elementov. Če se pakirani izdelek pokvari, se izgubi ves energijski in materialni vložek v sam izdelek, ki bistveno presega tistega, vloženega v embalažo.

Drugo vprašanje pa je, kako z embalažo ravnamo, ko neha opravljati to svojo funkcijo in postane odpadek. Trajnostna embalaža je seveda tudi takšna, da jo je mogoče v čim večji meri vrniti v krožne tokove. O biorazgradljivi plastični embalaži se vse več govori. Najbolj intenziven tehnološki razvoj poteka pri polimernih plastičnih materialih oziroma tako imenovani bioplastiki. Opažam, da je tukaj še vedno veliko nejasnosti pri razumevanju pojmov. Namreč, bioplastika je bodisi lahko biorazgradljiva bodisi proizvedena iz obnovljivih bioloških virov ali pa oboje hkrati. Na trgu imamo tako embalažne izdelke iz bioplastike, na primer nekatere tipe plastike, kot so PET, PE in PP, ki pa sploh niso biorazgradljivi, a jih je mogoče reciklirati skupaj s plastično embalažo, proizvedeno iz nafte. Po drugi strani obstaja skupina dejansko biorazgradljivih plastičnih materialov. Vendar se je treba zavedati, da se bo takšna embalaža razgradila le, če bo ustrezno zbrana in odpeljana v kompostarne. Skratka, področje bioplastike ne zajema le ene skupine materialov in zahteva kar nekaj strokovnega znanja za pravilne odločitve.