Ljubljanske mlekarne smo v finalu premagale Revoz in Henkel Maribor ter postale najboljše proizvodno podjetje v državi po izboru časnika Finance.

Predsednik komisije je pri utemeljitvi nagrade med drugim navedel, da imamo Ljubljanske mlekarne celoten proizvodni proces podprt z informacijsko tehnologijo. Poleg tega se naše delovanje izmed vseh prijavljenih podjetij po oceni žirije najbolj približa tako imenovani industriji 4.0, kar pomeni, da podjetje uporablja sodobno informacijsko tehnologijo pri visoko standardiziranih procesih, s čimer uspešno zmanjšuje možnost napak. Med bistvenimi prednostmi podjetja je omenil vključenost v okolje in dejstvo, da nam je uspelo ohraniti lastne blagovne znamke ter da s svojimi izdelki pokrivamo vso Evropo.

Ecotrophelia je študentsko tekmovanje s področja inovativnosti v živilstvu in razvoja novih izdelkov, ki ga organizira Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij. Tekmovanje je letos potekalo enajstič, udeležilo pa se ga je osem ekip študentov, kar je največ do sedaj.

Letos smo eni izmed ekip priskočili na pomoč tudi pri Ljubljanskih mlekarnah, saj podpiramo inovativnost, vedoželjnost in proaktivnost mladih pri ustvarjanju novih izdelkov na področju živilskopredelovalne industrije ter s tem razvoj agroživilstva v Sloveniji. »Pri tekmovanju Ecotrophelia raziskovalno delo na univerzi povežemo z realno industrijo. Pri velikih podjetjih to ni vedno lahko, zaradi tehnoloških omejitev, zato so bili študenti podpore Ljubljanskih mlekarn toliko bolj veseli. Na evropskem tekmovanju se bodo pomerili z največjimi univerzami, kar daje tekmovanju dodatno težo,« je za nas povedal mentor ekipe prof. dr. Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete.

Tako so Mojca Kuhar, Nežka Lazar in Petra Lokar z Biotehniške fakultete ter Aleksander Majerič z Ekonomske fakultete v sodelovanju z našim oddelkom za razvoj ustvarili inovativni izdelek z imenom Kefya. Gre za družino kefirjevih namazov s hrustljavo zelenjavo.

Študentom sta bila v pomoč tudi oddelka marketinga in razvoja Ljubljanskih mlekarn

»Zavedali smo se, da brez strokovne pomoči ne bo šlo, zato smo se povezali z Ljubljanskimi mlekarnami, kjer so nam s svojim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami ter dobro voljo z veseljem priskočili na pomoč. Sodelovali smo z ekipo razvojnega laboratorija, na čelu katere je Mateja Juvančič. Ekipa je upoštevala naše želje in po večkratnih ponovitvah ustvarila optimalno teksturo, ki je ravno prav gosta ter polnega in kremastega okusa. S svojo sodobno tehnologijo so poskrbeli, da je fermentacija potekala pri optimalni temperaturi in pod ustreznimi higienskimi pogoji,« pravi skupina nadobudnih študentov, ki bo Slovenijo predstavljala na evropskem tekmovanju Ecotrophelia Europe 2019, ki bo potekalo oktobra v okviru živilskega sejma Anuga v nemškem Kölnu. Dodajajo še, da jim je bila pri marketinških vprašanjih v veliko pomoč tudi direktorica marketinga Ljubljanskih mlekarn Tina Kumelj, skupaj pa smo izvedli tudi nagradno igro, ki je ekipi prinesla dodatno prepoznavnost.

Ljubljanske mlekarne smo v letu 2018 od 65 slovenskih kmetijskih zadrug in dobaviteljev mleka odkupile prek 210 milijonov litrov domačega mleka, kar je glede na preteklo leto 3,5-odstotno povečanje. Z zdaj že 55-odstotnim deležem ostajamo največji odkupovalec in predelovalec surovega mleka v Sloveniji, pri čemer načrtujemo nadaljnjo rast odkupa.

Tomaž Žnidarič, direktor Ljubljanskih mlekarn, je ob robu vsakoletnega srečanja z dobavitelji povedal, da je poleg zadostne količine slovenskega mleka posebej pomembna njegova kakovost. Takšna kakovost mlekarni omogoča proizvodnjo mlečnih izdelkov, ki ne zadovoljujejo le zahtevnih slovenskih potrošnikov, pač pa tudi množico Evropejcev: od Portugalske pa do Velike Britanije, kamor poleg petih drugih držav izvažamo inovativen izdelek skyr Siggi’s.

Ob tem je poudaril pomembnost jasnega zagotovila, da je mleko pridelano s skrbjo za naravo in živali. Da bi odgovorno rejo postavili še bolj v središče delovanja, smo prvič podelili tudi nagrado ekološkemu rejcu. Priznanje S posluhom za jutri za zavzetost pri razvoju in promociji ekološke prireje mleka je tako prejel Gašper Dajčman s Sv. Duha na Ostrem vrhu.  V letu 2018 smo z Zvezo Ekoloških kmetov Slovenije podpisali zavezo o odkupu najmanj 5 mio litrov ekološko pridelanega mleka, ki je že pokazala prve rezultate.

Tomaž Žnidarič in Anton Jakljevič, direktor odkupa mleka, sta podelila tudi priznanja in nagrade za dobavitelje z največjo oddano količino mleka ter največjo kakovostjo oddanega mleka za kvotno leto 2018/2019.

Največji proizvajalci:

1. mesto: Vinko Bogovič, Leskovec pri Krškem (1.521.182 litrov mleka)
2. mesto: Jernej Strašek, Straža pri Novem mestu (1.202.379 litrov mleka)
3. mesto: Romana in Anton Koren, Brestanica (1.028.730 litrov mleka)

Proizvajalci z najkakovostnejšim mlekom:

1. mesto: Franc Trebušak, Čemšenik
2. mesto: Milan Kelšin, Žužemberk
3. mesto: Peter Gros, Veliki Gaber

Zaradi vse večjega pomena varovanja okolja je embalaža vsakodnevno na udaru. Toda njena vloga v živilski industriji ni tako enoznačna, da bi jo lahko kar odpravili, drži?

Z vidika varstva okolja je vloga embalaže v živilski industriji načeloma povsem enaka kot v katerikoli drugi panogi. Vendar je zaradi dejstva, da se prav v živilski industriji uporabi največ embalaže med gospodarskimi sektorji, treba industrijskemu oblikovanju, izbiri, zasnovi embalaže nameniti dodatno pozornost. Ustrezna embalaža je ključna tudi za potrošnika, saj omogoča varen transport iz trgovin in uporabo ter hrambo velikega števila živilskih izdelkov.

Gledano širše pa ima embalaža tudi ključno vlogo pri zmanjševanju količin odpadne hrane, na kar največkrat pozabljamo. Nesporno dejstvo je, da bi se brez ustrezne embalaže hrana hitreje kvarila oziroma bi bili roki uporabe neprimerno krajši. Prav tako bi se brez ustrezne embalaže kakor hišica iz kart podrle prehranske verige, kot jih poznamo. Žal ta dejstva niso v zavesti večine laične javnosti, ki ne razume kompleksne vloge embalaže v dobavnih verigah in vidi le odpadno embalažo. Izdelki brez embalaže do njih ne bi prispeli varno in neoporečni.

S svojo funkcijo varovanja zato embalaža izpolnjuje eno ključnih meril trajnostnega razvoja, to je racionalno rabo hrane.

Kaj je po vašem najbolj problematično za okolje: je to proizvodnja embalaže, postopek recikliranja, raznovrstnost materialov?

Vsakdo najprej pomisli na odpadno embalažo in njeno reciklažo. To so bolj ali manj že znane zadeve. Raje bi opozoril na drugi ključni okoljski vidik pri embalaži, pomemben tudi v živilski industriji, in sicer razmerje med maso pakiranega izdelka in maso embalaže. Z drugimi besedami: porabiti čim manj embalažnih materialov na enoto izdelka, seveda brez tveganja za zmanjšanje njegove kakovosti. Strokovno se to imenuje dematerializacija in postaja izjemno pomemben okoljski kriterij na vseh področjih gospodarstva. Zdi se sicer samoumeven, saj lahko podjetja z dematerializacijo obenem veliko prihranijo, a kljub temu je okoli nas še vedno veliko primerov pretirane rabe embalaže za živilske izdelke. Podjetja marsikdaj razmišljajo le o tem, ali bo njihovo embalažo po uporabi mogoče reciklirati, manj ali sploh nič pa se ne ukvarjajo z vprašanjem, ali je izbrana debelina oziroma masa embalaže res nujna glede na dejanske transportne zahteve in predvidene roke trajanja.

Proizvajalci to dobro poznajo, so pa ves čas razpeti med zmanjševanjem na eni strani in željami potrošnikov na drugi. Tako so v Ljubljanskih mlekarnah na primer uspešno zmanjšali maso pri plastični embalaži, hkrati pa si potrošniki želijo veliko udobja pri kartonih z 12 litri mleka: da tega čim lažje prinesejo iz trgovine v avtomobil ali domov.

Razlika v optimalni masi oziroma debelini embalaže je lahko le nekaj gramov, vendar ti grami hitro postanejo tone na letni ravni. Marsikdaj k pretirani rabi embalaže prispevajo tudi trgovci, ki pretiravajo z ovijanjem in drugim pakiranjem mlečnih izdelkov, sadja … Dematerializacija v živilski industriji je multidisciplinarni problem, saj zahteva sodelovanje živilskih tehnologov, strokovnjakov za embalažo oziroma materiale ter industrijskih oblikovalcev.

Ni pa lahko oceniti, kaj je za okolje bolje: ali uporaba večslojne plastične folije, ki se ne da reciklirati, ali uporaba večje količine homogenega materiala, ki ga je mogoče reciklirati. Odgovor lahko da le primerjalna okoljska analiza oziroma metoda LCA. Z njo lahko edino verodostojno odgovorimo na vprašanje, katera faza življenjskega cikla je za okolje najvplivnejša: pridobivanje surovin, proizvodnja, ravnanje z odpadki …

Kako vidite trajnostno embalažo v prihodnje, katere so možnosti razvoja in dejanske uporabe: je to biorazgradljiva ali bioosnovana embalaža, istovrstni material embalaže, kaj drugega?

Delno sem odgovoril že pri prejšnjih vprašanjih: trajnostna živilska embalaža mora optimalno varovati pakirani živilski izdelek ob najmanjši masi uporabljenih embalažnih materialov. Analize so pokazale, da je v pakirani živilski izdelek v povprečju vloženo desetkrat več energije kot v proizvodnjo embalaže, ki ta izdelek varuje. Podobno je z vsemi materialnimi vložki. Z vidika rabe virov je zato ustrezna embalaža eden od pomembnih trajnostnih elementov. Če se pakirani izdelek pokvari, se izgubi ves energijski in materialni vložek v sam izdelek, ki bistveno presega tistega, vloženega v embalažo.

Drugo vprašanje pa je, kako z embalažo ravnamo, ko neha opravljati to svojo funkcijo in postane odpadek. Trajnostna embalaža je seveda tudi takšna, da jo je mogoče v čim večji meri vrniti v krožne tokove. O biorazgradljivi plastični embalaži se vse več govori. Najbolj intenziven tehnološki razvoj poteka pri polimernih plastičnih materialih oziroma tako imenovani bioplastiki. Opažam, da je tukaj še vedno veliko nejasnosti pri razumevanju pojmov. Namreč, bioplastika je bodisi lahko biorazgradljiva bodisi proizvedena iz obnovljivih bioloških virov ali pa oboje hkrati. Na trgu imamo tako embalažne izdelke iz bioplastike, na primer nekatere tipe plastike, kot so PET, PE in PP, ki pa sploh niso biorazgradljivi, a jih je mogoče reciklirati skupaj s plastično embalažo, proizvedeno iz nafte. Po drugi strani obstaja skupina dejansko biorazgradljivih plastičnih materialov. Vendar se je treba zavedati, da se bo takšna embalaža razgradila le, če bo ustrezno zbrana in odpeljana v kompostarne. Skratka, področje bioplastike ne zajema le ene skupine materialov in zahteva kar nekaj strokovnega znanja za pravilne odločitve.