21/09/2018
David Vičič iz Zarečice pri Ilirski Bistrici je še pred šestimi leti delal v proizvodnem podjetju, zdaj pa letno odda 70 tisoč litrov ekološkega mleka Ljubljanskim mlekarnam.
“Starejše generacije se težje odločajo za ekološko kmetovanje, mlajše dosti lažje.”
Njegova zgodba se razlikuje od zgodb večine izmed več kot 2000 slovenskih dobaviteljev mleka Ljubljanskim mlekarnam. Na kmetiji se ni rodil, niti ni postal mladi gospodar, ker bi mu oče prepustil kmetijo. Kmetoval je njegov stric in mu že kot majhnemu otroku obljubljal, da mu bo kmetijo zapustil. Obljuba iz otroštva je prerasla v željo. »Stric mi je nazadnje zares zapustil kmetijo, kamor sem se preselil šele pred šestimi leti. Pred tem sem študiral v Ljubljani in bil zaposlen v proizvodnem podjetju. Kandidiral sem za mladega prevzemnika, dobil subvencijo in tako izpolnil svojo dolgoletno željo,« nam je zaupal David.
Na družinski kmetiji mu pomagajo žena, tast in starejša izmed treh otrok. »Najmlajši, štiriletnik, ta nam je vedno v moralno podporo,« pravi David, ki na vprašanje o dopustu odgovarja z nasmeškom. »Otroci so sicer šli na morje, a verjeli ali ne, po nekaj dneh so si želeli nazaj. To je nekako razumljivo – poglejte, kaj pa jim tu manjka?« Ob pogledu na pašnike in neskončno zelenje, ki se streljaj od Ilirske Bistrice razteza v vse smeri neba, mu težko oporekamo.
“Mislim, da bo konvencionalna pridelava počasi začela stagnirati.”
Od lanskega leta s certifikatom
Stričeva kmetija je bila konvencionalna in takšno je tudi prevzel. »Pričel sem s kravami dojiljami, nato sem se odločil za molznice. Iskal sem nišo, da bom preživel štiričlansko družino. Istočasno pa sem že razmišljal o ekološki usmeritvi.« Ko je spoznal ekološkega rejca iz okolice, se je podrobneje pozanimal o ekološki prireji mleka. Tudi odkupna cena ekološkega mleka je bila tedaj privlačna in tako se je začelo: leta 2015/2016 je bil prvo leto v preusmeritvi, lani pa je pridobil ekološki certifikat.
Največji izziv preusmeritve je bila velikost kmetije, saj leži sredi vasi in je bila omejena s prostorom: največ truda so tako vložili v prosto rejo, da so živalim omogočili dovolj prostora za gibanje. To je ena glavnih razlik med konvencionalno in ekološko prirejo mleka: pri slednji morajo biti krave sedem do osem mesecev na leto na prosti paši. Ob tem morajo uživati ekološko krmo, kmet ne sme uporabljati razkužil, herbicidov, gnojila morajo biti naravna ali z lastne kmetije, enako je s čistili. »Za kmeta to pomeni več dela. Je pa zato kakovost mleka mnogo boljša. Čedalje več ljudi to ceni in so pripravljeni za takšno, bolj zdravo hrano, plačati malo več,« razloži rejec.
Strah povsem neosnovan
Prehod na ekološko kmetovanje spodbujata dve strani: država s pomočjo subvencij, v Davidovem primeru pa tudi odkupovalec, Ljubljanske mlekarne. Višja odkupna cena za ekološko mleko je po mnenju pridelovalcev ključnega pomena, glede na odstotek ekoloških kmetij v Sloveniji pa bi bile državne subvencije lahko višje. »Pogoji za prehod so sicer zahtevni, a to ni razlog, da se ne bi odločil za to. Nekateri se bojijo birokracije in vodenja papirjev; a če imaš urejeno, to sploh ni nobena težava. Pomembna se mi zdi miselnost vsakega posameznika. Pogosto gre predvsem za strah pred spremembo,« meni David, ki namerava svojo dejavnost širiti. Na ministrstvo je že vložil zahtevo za novogradnjo hleva in trenutno čaka na odločbo. V tem času je podedoval še eno kmetijo in obe združil. »Verjamem, da je s tako veliko kmetijo mogoče lepo preživeti,« zaključi Zarečičan.
