»Če ljudje dobro opazujejo, vidijo, da sem malo drugačen«

Zoran Knežević, varnostnik. Kakšna je po vašem prva asociacija povprečnega človeka, ko sliši ta kratki opis?
Povprečen človek je nagnjen k predalčkanju. Ko vidi ali sliši, da je to varnostnik, najprej pomisli na »ić«, nato ga da v neki predal. Tako pač danes je: informacij je ogromno, in če bi vsak razmišljal o vsakem posamezniku, novi situaciji, bi to precej zapletlo življenje. Zaključek, kdo so varnostniki: niso ravno izobraženi, predvsem mlajši hodijo tudi v fitnes in nam težijo z nekimi pravili. Ampak tudi povprečen človek je neki predal. Spoznal sem veliko ljudi, ki o varnostnikih ne razmišljajo v stereotipih.

Kako ljudje reagirajo, ko izvedo, da ste napisali knjigo, sodelovali in zmagali na proznih mnogobojih, doštudirali kulturologijo?
Preden so me ljudje poznali, so me razumeli predvsem kot varnostnika. Sčasoma, ko so me bolje spoznali, so, upam, videli, da sem malo drugačen. Velika večina je bila vesela, tako sem vsaj čutil. To je tisto, saj veste, to je v nas, ko vidimo, da je nekemu »malemu človeku« uspelo: takšno stvar zelo dobro sprejmemo. Nekaterim je bilo skoraj malo nerodno, ker so me že popredalčkali v vlogo varnostnika, nenadoma pa je to neki človek, ki ima univerzitetno diplomo in je napisal knjigo. Marsikdo mi je zato čestital, na lepem smo imeli snov za pogovor, ki je prej nismo imeli, torej knjige. Včasih si s kom izmenjam knjigo, kakšen me vpraša, kaj bi mu priporočil v branje, imam namreč kar veliko osebno knjižnico.

“Informacij je ogromno, in če bi vsak razmišljal o vsakem posamezniku, novi situaciji, bi to precej zapletlo življenje.”

Diplomirali ste na temo Škofjeloškega pasijona. Najbrž tema ni bila izbrana po naključju?
No, po naključju ravno ne, poleg literature me zelo zanima glasba. Najprej sem nameraval pisati o tem, kako so glasbeniki na Balkanu reagirali na vojno, v mislih sem imel primere Bore Đorđevića, Jure Stublića, Marka Perkovića – Thompsona. Ko sem začel zbirati gradivo, sem ugotovil, da me ta tema še vedno nekako mori. Težko sem prenesel vojno na Balkanu, čeprav sam v njej nisem bil udeležen. Za pisatelje velja nenapisano pravilo, da dokler je rana odprta, se ne piše o neki temi. Šele ko se zaceli in ostane samo brazgotina, lahko o tem pišeš neobremenjeno. Zato sem se odločil, da ne bom raziskoval glasbe in vojne. Takrat sem živel v Škofji Loki. Ravno takrat so v Škofji Loki začeli ponovno uprizarjati pasijon. Tako sem si rekel, dobro, to je nekaj domačega, del tradicije, o tem bom pisal.

V knjigi Dvoživke umirajo dvakrat pišete o odnosih med narodi nekdanje Jugoslavije, ki jih je izrazito zaznamovala vojna. Srb je južnjak v Sloveniji, za Srba je Slovenec Janez, kriv za razpad države, in podobno. Če pomislimo na generacijo, ki je zdaj že polnoletna: rojeni so bili leta 2000. Je pri današnjih 18-letnikih sploh še kakšna podlaga za tovrstno razmišljanje in medsebojno obravnavo? Ali vedo, kdo smo Slovenci, kaj je bila Jugoslavija?
Zdi se mi, da 18-letnike v Srbiji ali v Sloveniji bolj kot ideološka, nacionalna, politična vprašanja skrbi lastna eksistenca. Verjamem, da povprečen mlad Srb o Sloveniji ve, da je lepa, da ima Bled, gore in da je tukaj priložnost za boljše življenje. Ideološki naboj ni več takšen, kot pri starejši generaciji. Mladi Slovenci? Zanje bi rekel, da so sicer slišali za vojno, ampak bolj kot to poznajo Srbijo po festivalu Exit, novoletnem vzdušju v Beogradu, nekateri hodijo v Gučo, takšne stvari. Sem optimist, ta generacija bi lahko šla prek delitev.

V Ljubljanskih mlekarnah vsak dan spremljate sodelavce, ki prihajajo in odhajajo. Kdo so, kakšni so, kaj od njih izveste?
Res gre za veliko skupino zelo različnih ljudi. Drugačni profili v upravni stavbi, v proizvodnem delu, tako kot so drugačni tudi zunanji obiskovalci, poslovni partnerji, ki prihajajo na glavni ali pa na tovorni vhod. Mogoče najlaže razložim, če govorim s stališča drugih okolij, kjer sem že delal, ali pa s stališča mojih kolegov, ki delajo tudi po lokalih, ponoči. Ljubljanske mlekarne so spoštljivo, prijazno okolje. Ne spomnim se, da bi imeli kake posebne konflikte. Pred tem sem delal v velikem trgovskem centru, tam je bila seveda frekvenca ljudi bistveno večja, težave pa smo imeli prav vsak dan. Tukaj tega ni. Ljudje razumejo, da moramo opravljati svoje delo, da moramo kdaj pogledati v vrečko ali nahrbtnik.

Trenutno kaj pišete?
Imam ustvarjalna obdobja: takrat ko malo pišem, a hkrati veliko berem, pa obdobja, ko veliko pišem. Knjige so že od nekdaj moj svet, v otroštvu drugega nismo imeli, televizijo smo dobili, ko sem bil v osmem razredu osnovne šole. Še danes dobro knjigo težko odložim pred jutrom. A tudi ta čas, ko veliko berem, vpijam vse, kar se okoli mene dogaja, akumuliram. Ko imam tega dovolj, začutim, da je čas, da kaj napišem. Trenutno pišem nekaj za otroke. Imel sem tri, štiri kratke zgodbe za otroke, potem pa sem se odločil, da bom iz teh likov napisal celo knjigo. Ni mi še povsem jasno, ali bo za otroke ali morda bolj za mladino.

Verjetno sta recepcija Ljubljanskih mlekarn in dogajanje okoli nje tudi vir gradiva za pisanje.
(smeh) No, dosti pišem na način, da uporabim resnične detajle, dogodki okoli njih pa so izmišljeni, prav tako liki. Vse, kar se mi zdi zanimivo, si zapomnim. Zase rečem, da sem dober opazovalec. Še v Beogradu, ko sem začel študirati, sem bil ure in ure na železniški postaji. Tam vidiš zanimive like; že način, kako kdo hodi, kako kadi: na podlagi tega si potem izmislim zgodbo za tem človekom. V Leclercu, kjer sem delal prej, tam pa je bil vrelec idej. No, najbolj pomembno je, da seveda opravljam svoje delo, ampak če spotoma vidim stvari, si jih zapomnim. Na zadnjih proznih mnogobojih sem recimo zmagal z zgodbo Otrok supermarketa, za katero sem idejo dobil v Leclercu.