23/03/2018
Anže Zadravec, prostovoljec, ki je pomagal pri prenosih v živo z letošnjih zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu v Južni Koreji, je s koncem paraolimpijskih iger zaključil svojo prostovoljsko misijo. Študent fakultete za elektrotehniko ter fakultete za računalništvo in informatiko se z multimedijo ukvarja že od desetega leta, prenosi v živo so njegova strast. Bil je prostovoljec na področju medijev na Eurobasketu 2013 v Sloveniji, je pa tudi podpredsednik Cheerleading zveze Slovenije. Na njegovi poti v Pjončang smo ga podprle tudi Ljubljanske mlekarne.
Postati prostovoljec na olimpijskih igrah ni preprosto, drži? Kakšen je postopek?
Prijave so odprli že leta 2016, takoj po koncu poletnih iger v Riu, ko sem se tudi prijavil. Najprej moraš rešiti pet do šest strani dolg test, v katerem navedeš vse mogoče podatke o sebi, med drugim moraš na primer podrobno opisati, kako čutiš olimpizem in zakaj si pravzaprav želiš biti prostovoljec. Od več kot sto tisoč prijavljenih nas je približno tri četrtine prišlo v ožji izbor, temu so sledili jezikovni testi, celo snemali so nas, kako govorimo. Vse je potekalo po spletu, nazadnje so nas izbrali 20 tisoč, od tega le tisoč tujcev. Da sem izbran, sem dokončno izvedel oktobra lani.
Kako torej čutite olimpizem?
Že od nekdaj imam rad olimpijske igre, zelo sem povezan s športom. Do letos sem vsako leto nekaj treniral, zadnja leta se ukvarjam s cheerleadingom. V osnovni šoli je bil moj sošolec smučar Štefan Hadalin in že takrat sem mu dejal: Ti boš šel na olimpijske, jaz bom šel pa zraven ‒ ali bom delal ali pa šel gledat. In res, letos se je to uresničilo! Zgodovinsko gledano mi je olimpizem zanimiv, ker je z igrami v moderni dobi obudil nekaj res starodobnega, zgodovinskega. Posebno pa me privlači zaradi prenosov v živo, to je broadcastinga, saj je olimpizem eno od gonil razvoja na tem področju. Na takšnem dogodku je na voljo toliko denarja iz naslova avtorskih pravic, da se uporabljajo zares najsodobnejše tehnologije. Že v Riu so uporabljali na primer 8K, trenutno najbolj prefinjene slike v visoki ločljivosti, za katere na trg komaj prihajajo prvi televizorji, pa navidezno resničnost v živo in podobno.
Lahko bi rekli, da so olimpijske igre naredile veliko za razvoj reporterstva, prenosov v živo.
Res je. Prvi satelitski prenosi so se zgodili z olimpijskih iger, že prej, ko še ni bilo satelitov, so bili prenosi najprej po vsej Evropi, le nekaj ur kasneje pa so sliko že dobili tudi v ZDA in na Japonskem. Že leta 1896, ko so bile prve igre moderne dobe, so novinarji uporabljali telegraf, da so lahko rezultate v domovino sporočili čim prej. Olimpijske igre so res naredile veliko za razvoj prenosov v živo, pravzaprav je za to zaslužen šport sam po sebi, saj zanima tako širok krog ljudi.
Anže s Štefanom Hadalinom, sošolcem iz osnovne šole in udeležencem olimpijskih iger.
Kje in kako je potekalo vaše delo?
Za letošnje igre so uredili velikanski center za prenose: stavba je dolga okoli 300 metrov, ima 15 studiev za televizijske prenose, 10 za radijske. Tam sem opravil večino svojega dela: pokrival olimpijske in paraolimpijske igre. Vmes sem bil teden dni prost, kar je bila priložnost za ogled Seula in okolice. Pjongčang je kot Kranjska Gora, smučarsko središče, zelo majhen kraj. Je pa velika prednost, da je do vseh prizorišč manj kot pol ure vožnje. Med drugim so uvedli hitri vlak, ki vozi 300 kilometrov na uro; tako po novem vožnja od najbližjega letališča traja le uro in 50 minut, doslej pa je trajala pet ur.
