Najpomembneje je razumeti, da smo vsi ljudje

Za osvetlitev te pogosto občutljive teme, raznolikosti, smo se pogovarjali z Majo Ladić. Maja je raziskovalka na Mirovnem inštitutu in doktorska študentka, ki proučuje dimenzijo spola v razvojnih strategijah držav v razvoju. Raznolikost bi lahko bil tudi njen vzdevek, se je šalila med pogovorom z nami.

Dimenzija spola v razvojnih strategijah držav v razvoju … Sliši se zapleteno. Lahko za uvod prevedete v bolj vsakdanji jezik?
Gre za to, da z raziskovanjem ugotavljam, ali imajo ženske enake možnosti in koristi kot moški, ko države snujejo svoje politike razvoja. Posebno veliko sem se ukvarjala s primerom ruandskih žensk. Šest let sem vodila projekte, ki smo jih izvajali skupaj z ženskim centrom Nyamirambo iz Kigalija.

Ženske in njihove pravice niso edina skupina, s katero se ukvarjate. Pa tudi Ruanda ni edina država.
Nikakor. Od leta 2008 sem največ časa namenila izbrisanim v Sloveniji. Povečini gre za delavce migrante, ki so zaradi dela prišli iz držav nekdanje Jugoslavije. Ravno letos mineva 25 let od nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Izbrisani so manj eksotična kategorija kot ruandske ženske, a obenem precej bolj kontroverzna. V javnosti so bili ti ljudje namreč pogosto predstavljeni kot agresorji, sovražniki osamosvojitve Slovenije, izdajalci … Vse to je povsem neutemeljeno. Večinoma so ljudje, ki so tu živeli, delali, si ustvarili družino, a v nekem zgodovinskem trenutku mnogi sploh niso vedeli, da morajo zaprositi za državljanstvo, sicer bodo izgubili tudi status stalnih prebivalcev. Potem so tu še Romi, s katerimi sem imela kar veliko stika v otroštvu, s to družbeno skupino sem se ukvarjala med dodiplomskim študijem, o izobraževanju Romov pisala diplomsko nalogo, potem pa sodelovala z različnimi romskimi organizacijami in posamezniki tudi prek Mirovnega inštituta. Na žalost je tudi ali pa predvsem v nevladnem sektorju vse odvisno od financiranja. Raziskujemo tisto oziroma s svojim strokovnim delom pomagamo tistim, za katere dobimo projektno finančno podporo, zato se nekaterim temam ne moremo posvečati toliko, kot bi si želeli.

Od kod ta fascinacija z raznolikostjo? Največ delate z ljudmi, ki so iz tega ali onega razloga »drugače« sprejeti od večine, pa naj bodo Romi, ruandske ženske, izbrisani, begunci …
Od malega so me zanimale manjšine, morda zaradi Romov iz domačega okolja, prihajam namreč iz Prekmurja. Vedno me je pritegnilo ukvarjanje z »drugimi«, drugačnimi. Zanimalo me je, kako je drugje, kaj je drugače, v čem smo si različni … Kasneje, na fakulteti in po koncu dodiplomskega študija, sem iz istih razlogov začela tudi potovati. V Ruandi sem bila zaradi projektov na Mirovnem inštitutu že osemkrat, vsakič sem ostala približno en mesec. To je povsem drugače, kot če greš v neko okolje za dva ali tri dni. Pa tudi: ko greš drugam, ugotoviš, da imaš s tamkajšnjimi ljudmi veliko skupnega. Na primer celo jaz z ruandskimi ženskami.

Zakaj potem toliko nestrpnosti in strahu pred tujim, drugačnim, raznolikim?
Nestrpnost je polna paradoksov. Če dobro razmislite: ko gremo sami drugam, na primer ko se slovenski študenti odločijo za študij na kaki zahodni izobraževalni instituciji ali ko naši perspektivni kadri dobijo priložnost v priznanem podjetju v ZDA, so jih polni časopisi, javnost to dobro sprejme, nekatere država celo finančno podpre, denimo s štipendijo. Ko ljudje od drugod začnejo prihajati k nam, pa marsikdo od tistih, ki se navdušujejo nad slovenskim »pohodom« na tuje, v njih vidi grožnjo, ki bo začela spreminjati našo kulturo. Veselo pripravljamo reportaže o ne vem kateri že generaciji Slovencev zdomcev, ki v ZDA prirejajo kulturni bazar, pojejo ljudske pesmi, se učijo slovenščine. Migrante, ki pridejo k nam, pa bi sprejeli samo, če takoj snamejo naglavne rute, opustijo islam, se čim prej naučijo slovensko in podobno.

Da bi tovrstno črno-belo razmišljanje preprečili, trenutno izvajate tudi delavnice o migracijah in sovražnem govoru na osnovnih in srednjih šolah. V razred pripeljete migranta z osebno izkušnjo. Kako to sprejmejo učenci?
Najprej jih vprašamo, kaj menijo, da prinašajo migracije. Najpogostejši odgovori so »mi bomo imeli manj«, »migranti so nevarni«, pogosto poudarjajo vero. Ko spodbudimo pozitivno razmišljanje, omenjajo raznoliko hrano, glasbo, učenje tujih jezikov. Dostikrat se ne strinjajo, da bi migranti lahko koristili gospodarstvu, četudi je največ migrantov v resnici prav delavcev. Ko pa naši gostje na delavnicah predstavijo svoje osebne zgodbe – migrantske ali begunske – in imajo učenci priložnost vprašati, kar jih zanima, se marsikateri stereotipi razbijejo in učenci ugotovijo, da morajo kritično oceniti informacije, ki jih dobijo iz medijev in družabnih omrežij.

Kaj je cilj projekta?
Lahko bi rekla, da je največji uspeh, če pride do miselnega preskoka, da smo vsi ljudje. Vsi smo v enaki meri ljudje, nismo mi bolj ljudje, oni pa nekoliko manj: zato imamo vsi tudi enake pravice. To učenci lažje razumejo, če spoznajo konkretno osebo, ki je ravno tako ali pa ravno »toliko« človek kot oni sami.

Ko se ideja beguncev kot grozeče skupine potencialnih teroristov zreducira na posameznika z verjetno precej vsakdanjo življenjsko zgodbo?
Naj za primer povzamem zgodbo afganistanskega prosilca za azil, ki je v Sloveniji že 13 mesecev. Gre za mladega moškega, ki je študiral telekomunikacije, bil zaposlen in imel v Afganistanu razmeroma dobro službo. Ker je veliko delal s tujci in na občutljivem področju telekomunikacij, so talibani nanj gledali kot na izdajalca. Ugrabili so ga, ga zaprli, zasliševali, mu grozili, da če bo nadaljeval s svojim delom, naj se pazi. Težave so se ponavljale, stopnjevale, napadli so njega in grozili njegovim bližnjim. Ker so razmere postale nevzdržne, se je odločil za pobeg, po ilegalni poti v Evropsko unijo, ker je to edini možni način. Veliko raje bi si kupil letalsko karto in zaprosil za vizum, ampak žal za veliko ljudi na tem svetu potovanje ni tako samoumevno, kot je na primer za nas. Mi smo zelo privilegirani, a se mnogi tega še vedno ne zavedajo. Ko je prišel v Slovenijo, se je spomnil slovenskih vojakov iz Afganistana, tako je tukaj zaprosil za azil. Ker v Afganistanu »uradno« ne divja vojna, njegovi prošnji za azil Slovenija ne ugodi, četudi se ne more vrniti domov, saj je v nevarnosti. Status bi si zelo rad uredil, ima celo možnost zaposlitve, želi v službo, a tega ne more. Šele ko učencem predstaviš takega človeka, pri njih vzbudi zanimanje in razumejo, da gre za ljudi, kot sva vi in jaz.