“Otrok se z junaki veseli in boji”

O vlogi risank smo se pogovarjali z medijsko psihologinjo in eno največjih strokovnjakinj za otroški program v Sloveniji, mag. Martino Peštaj.

medo-masa

Ruska risanka, ki na prvi pogled ni nič posebnega, saj gre za zgodbo o majhni deklici in njenem prijatelju Medvedu, je z najbolj priljubljeno epizodo dosegla nepredstavljivih milijardo ogledov na kanalu Youtube. Avtor Oleg Kuzovkov meni, da Mašin uspeh temelji na univerzalni temi, ki opisuje odnos otroka in odraslega. »Takšne hiperaktivne Maše so v skoraj vsaki družini,« pravi Kuzovkov. Medved po njegovem predstavlja očeta, ki si izmučen od napornega tedna želi za vikend malce poležati, pa ga otrok ob šestih zjutraj dvigne iz postelje.

Martina-Pestaj

Kar sto ustvarjalcev pripravlja sedem minut dolg film, ki je namenjen predšolskim otrokom. Kako otroci vidijo risane junake, kaj jih pri risankah pritegne ali odvrne, pa tudi, česa ne bi smeli gledati, smo povprašali eno največjih strokovnjakinj s področja otroškega programa, medijsko psihologinjo mag. Martino Peštaj.

Dejstvo je, da otroci drugače dojemajo svoje junake kakor odrasli. To se verjetno spreminja z odraščanjem. Ali obstaja kakšna delitev obdobij dojemanja?

Otroško dojemanje televizije se razlikuje od odraslega in se spreminja z razvojem. Tako je predšolski otrok drugačen gledalec kot mlajši šolar, ta spet drugačen kot starejši šolar, dojemanje najstnikov pa se že precej približa odraslemu dojemanju. Ko govorimo o dojemanju, imamo v mislih predvsem to, kako otrok sprejema in razume televizijski jezik in vsebino, to pa se s starostjo in razvojnimi značilnostmi zelo spreminja. Junaki so eden izmed elementov oddaj, ki pa je za otroke zelo močen in pomemben – so osrednji liki oddaj, s katerimi se otrok lahko že zgodaj v razvoju poveže. Oni so tisti, ki ga pritegnejo k ogledu, z njimi otrok razmišlja, kako so ravnali in kako bi v podobni situaciji on sam, pomagajo mu izživeti sanje in fantazije, z njimi se veseli, jezi in se boji, ko jim gre za nohte. Vse to otroku pomaga, da zori kot gledalec.

Zakaj opozorila, da nekatere vsebine niso primerne za otroke?

Za otroke neprimerne vsebine so predvsem tiste, ki jih otrok ne razume, ki jih ne zna ali ne zmore povezati v svojo miselno shemo, ki v njem budijo neprijetne občutke, ki so zanj strašljive. To se lahko od otroka do otroka zelo razlikuje: za nekoga je trop volkov, ki preži na jelenčka, zgolj napeti del risanke, za drugega pa trenutek, ko risanke iz strahu noče več gledati in ta prizor predeluje še lep čas, lahko tudi kot nočne more.

Nekaterim se zdi zabavno, ko miš tepe mačka, za druge pa je to izkazovanje nasilja. Kje so meje? Ali ni to razlikovanje bolj odraz dojemanja družbe, kaj je prav in kaj ne?

Če otrokom skušamo sporočiti, da imamo ničelno toleranco do nasilja, kot družba ali kot družinska celica, potem je tudi pretepanje mačke in miši nasilje. Tovrstno vedenje se zdi zabavno odraslim in starejšim otrokom, tistim, ki že znajo razlikovati realnost od fikcije in lahko vzpostavijo distanco do dogajanja – vejo, da takšno vedenje ni ustrezno, in ga sami ne uporabljajo, jih pa zabava tovrstna akcija v risanki. Predšolskim otrokom je vse zares, ne razlikujejo še med domišljijo in resničnostjo, zato je zanje tudi pretepanje resnično. Če so posledice za junaka neprijetne, se jim ta lahko smili in risanke nočejo gledati. Lahko pa gre za akcije v smislu situacijskega humorja, ko majhen junak, takšen, kot so oni, ukani večjega in močnejšega – v tem primeru je to temelj humorja predšolskih otrok. Še vedno pa je večja verjetnost, da jih bo vsak udarec, ki v risanki pade, zabolel. Tovrstne risanke so lahko odlično izhodišče za pogovore o medosebnih odnosih, tudi o nasilju.

V marsikateri družini danes menijo, da je gledanje televizije in sedenje pred računalnikom škodljivo. Poznamo primere, kjer televizorja in računalnika sploh nimajo. Ali ni takšno razmišljanje v današnjem času tudi škodljivo za razvoj?

Družine imajo vso pravico, da se odločajo po svojih željah in potrebah, so tudi pedagogike, ki nasprotujejo uporabi sodobne tehnologije v predšolskem obdobju. Sama imam precej pragmatičen pogled: naši otroci rastejo v času pametnih naprav, to je njihova realnost. Menim, da jih je nemogoče povsem izolirati. Otroci so kreativni in najdejo pot, če je nekaj prepovedano, še toliko bolj. Če ne gledajo televizije doma, jo bodo pri prijatelju. Mislim, da je naloga nas, staršev, da otroke ustrezno pripravimo za vstop v medijski svet in jih potem skrbno spremljamo, da bodo premišljeno in varno izbirali vsebine, ki so jim namenjene. Otroci marsikaj razumejo, in če se o tem z njimi od začetka odkrito pogovarjamo, bodo razumeli, zakaj ne morejo gledati vsega, kar bi radi, in bodo zaupali naši presoji, kasneje pa bodo tudi sami bolj kritični gledalci. Po mojem mnenju je tukaj televizija vedno manjša težava, mesto na lestvici ji jemljejo pametni telefoni, tablice in računalniki. Če lahko nadzorujemo, kaj otroci gledajo na televiziji v dnevni sobi, je to mnogo težje, ko so vsak na svoji napravi v svoji sobi. Medijska vzgoja otroka je vlaganje v odnos, ki se nam lahko skozi razvoj obrestuje.

V človekovi naravi je vgrajen mehanizem za obstanek. Danes obsojamo vsakršno igranje otrok v obliki vojskovanja. Ali otroci res dojemajo igro kavboji in indijanci kot obliko genocida enega naroda nad drugim, ali pa jo dojemajo bolj kot igro med dvema ognjema? Saj se prosto gibajo v naravi, uživajo, skačejo in ciljajo drug drugega …

Bojevanje je zapisano v naših genih in že prve – predvsem fantovske – igre vsebujejo elemente bojevanja. Predšolski otroci še ne razumejo koncepta vojn in podobnih življenjsko ogrožajočih stanj, zato so bitke med vitezi, gusarji ali vojaki zanje napeta zabavna akcija. To, kar gledajo na televiziji, radi uporabijo v svoji igri, še posebej če je ta prosta, v naravi, kjer hitro spontano ustvarijo potrebne pripomočke iz materialov, ki jih poberejo s tal. Dobro je, da lahko to razvojno fazo polno izživijo, podobno kot deklice obdobje princesk in lila konjičkov. Pomembno pa je, da igra ostane v varnih okvirih in ne preide v nasilje. Tukaj spet odigrajo aktivno vlogo starši, ki spremljajo, kaj otrok gleda na televiziji in kakšna je njegova igra, in se z z njim o vsem veliko pogovarjajo.

Kaj je novega?

Prijavite se na e-obvestila in boste izvedeli prvi.
Prijavi me