23/01/2017
Sanela Banović, dr. med., je diplomirala na medicinski fakulteti v Sarajevu, od leta 2011 pa je zaposlena v ljubljanskem kliničnem centru na gastroenterološkem oddelku. Iz psihologije in psihoterapije se redno dodatno izobražuje in usposablja, med drugim je opravila šestmesečni dopolnilni študij psihiatrije v ZDA. Pri svojem delu si želi, da bi ljudje več uživali.
Zdi se nenavadno: delate na gastroenterološkem oddelku, povedano v laičnem jeziku, vaše poklicno področje zaznamujejo prebavila, javnost pa vas bolj pozna po psihološkem in psihoterapevtskem delu. Kako to?
Že deset let poskušam najti rešitev za izboljšanje ne samo fiziološkega, temveč tudi psihološkega stanja ljudi. V zadnjih dvajsetih letih se je medicina neizmerno razvila, saj imamo vse mogoče rešitve, od sintetičnih do bioloških zdravil, možnost transplantacije … Podaljšali smo torej življenjsko dobo, a pri tem pozabili na izboljšanje kakovosti življenja. Želim si, da bi se ljudje končno zavedeli, kako pomembno je tako fiziološko kot psihološko zdravje.
To se sliši precej usodno. Kaj lahko naredimo, spremenimo?
Bližamo se letu 2020 in znanstveniki predvidevajo, da bo takrat depresija na prvem mestu med našimi tegobami. Krasno, imamo zdravila, ki nam lahko lajšajo simptome. Toda kdaj smo se nehali spraševati, kakšno je naše življenje, kakšno je naše psihološko zdravje? Nočem več poslušati tega, kar poslušam v svoji ordinaciji: »Samo še to naredim, samo še to, da preživim, potem pa bom užival.« Kdaj je skrb za lastno zdravje oziroma psihološko zdravje postala luksuz? Svojim pacientom velikokrat rečem, vzemite kredit in pojdite uživat, izpolnite si želje. Prosim jih, naj razmislijo, ali res potrebujejo takšen avto, za katerega so brez posebnega razmisleka vzeli kredit, svoje lastno zdravje pa večkrat postavili na zadnje mesto. Enostavno moramo nehati govoriti, da bo počakalo. Ko nazadnje zbolimo, smo nenadoma pripravljeni narediti vse, da bi le ozdraveli, vključno z naročanjem zdravil po več sto evrov.
Zakaj si ljudje ne vzamejo časa?
Naši možgani, naša psihološka klet, imajo velikansko zmogljivost. Predstavljajte si jo kot sečni mehur: če čez dan pijete vodo, prej ali slej čutite pritisk, da mora nekaj ven. Ko jemo, se hrana predela, in če greste na potrebo enkrat na dan, smo na našem gastro oddelku zelo veseli, no, včasih smo veseli že, če greste dvakrat na teden, odvisno od let. Ko ne greste 14 dni, pridete k nam na urgenco, dobite klistir in se počutite olajšane. Kaj pa se dogaja v možganih? Vse neprespane noči, delo po 18 ur na dan, prerekanje ob petih zjutraj, povišan krvni tlak, kadar to ni potrebno … Mislite, da lahko zdržite vse pritiske. Gotovo ste že slišali, kako je kdo zbolel, ko je šel na počitnice, če niste tega celo sami doživeli. Delate na polno, ste polni adrenalina dva ali tri mesece, rečete si, samo še tole, saj grem čez en teden na počitnice, potem pa zbolite. Ali najslabše, in na žalost se to zgodi prepogosto, človek se upokoji in potem zboli. Ljudje varčujejo vse življenje, da bodo potem uživali; nekateri sicer res uživajo, drugi pa zbolijo.
Večkrat omenjate, da pacienti razmišljajo negativno. Kaj pa bi vi želeli od njih slišati?
Vsi se moramo zavedati, da naše življenje ni ponovitev nečesa, naše življenje je premiera, danes živimo, tukaj in zdaj. Jaz pravim, da se mora psihološka klet filtrirati, enako kot se mora debelo črevo ali sečni mehur. Treba je poslušati simptome. Boli vas na primer hrbet, zateguje vam mišice, postajate nemirni . Zakaj? Ker ste prekurjeni. Naj pojasnim s prispodobo: ko vam na avtu poči guma, ali rečete avtu, daj še malo, samo še nekaj kilometrov, ali se ustavite? Ali veste, da v Sloveniji od vseh držav EU najpogosteje prebelimo stanovanje, da ne govorim o pranju avtomobilov? Če se vrnem k vašemu vprašanju. Komaj čakam, da me bo pacient ustavil v trgovini in na trgu in mi rekel, tako sem užival zadnjič s svojo ženo, imela sva se neizmerno lepo, kljub temu da so bila okna umazana, jedli smo palačinke in se tako stiskali, da se je skoraj streha porušila.
In kako naj se ljudje tega lotijo?
Najprej si je treba vzeti čas zase in se zavedeti, da je že danes čas za spremembo. Želim si, da bi bili zadovoljni, da ne bomo leta 2020 na vrhu po porabi antidepresivov. Družite se s prijatelji, družino, poslušajte jih. Pokličite jih in jim povejte, da jih imate radi, da ste veseli, ker so del vašega življenja. Zadnjih deset let sem se ukvarjala s hormoni. Res ne razumem, ali so potrebne študije, da vam povedo, kaj potrebujete. Teh čudovitih 140 hormonov jemljemo za samoumevne ‒ nehali smo se dotikati. Danes s prijatelji komunicirate po mobilnem telefonu, da ne govorim o tem, da si lahko na glavo nadenete čelado in ste tako intimni kar po žici. Si resnično želimo tega, brezosebnih stikov, namesto da bi se dejansko objemali? Ne razumem, zakaj so potrebne študije, da vam povedo, da se raje sedemkrat na dan objemite in izločite toliko hormonov, kot bi vzeli eno tableto antidepresiva.
Pomembno je, da se družimo, gremo za tri ure na kavo, dvignemo noge, jemo sladico in opazujemo mimoidoče, kako se veselijo. Res nam ni treba ves čas z listkom skakati naokoli in si v vsaki minuti dvigovati stres, tega namreč doživimo dovolj že brez tega. Moramo iz študij izvedeti, da je treba na svež zrak, da se moramo gibati? To so nam govorile že naše babice: pojdi malo na sprehod, pa se boš bolje počutil. Stopite do soseda in ga pobožajte, ker je bolan. Toda to smo prenehali delati. Prenehali smo si jemati čas za ljudi, ker moramo narediti v življenju nekaj drugega, na primer pomiti okna … Kaj moramo, nič nam ni treba, lahko si zgolj zaželimo polno življenje, življenje polno smeha. Komunikacija je pomembna, saj je ena pozitivna misel tako močna, da sproži val endorfinov, pa zdrava spolnost, ki prav tako sprosti neskončno veliko hormonov. Nehajmo misliti na jutri, na ta teden, mislimo na ta trenutek in na to, kaj lahko storimo, da se bomo počutili dobro. Poslušajmo ljudi okoli sebe, upoštevajmo male želje svojih bližnjih, kajti ko jih enkrat ni več, lahko jokamo, lahko govorimo, vendar skupnih trenutkov z njimi ni več mogoče doživeti.
