Iz naše zgodovine
Naši izdelki
Kako so nastali
Dosežki in nagrade
|
|
Pisana zgodovina ljubljanskega mlekarstva
V davnih časih je imela Ljubljana prav toliko krav, kolikor so takratni Ljubljančani potrebovali mleka. Ker so se v mestu okoli gradu hitreje naseljevali ljudje, kot pa so se množile krave, so morali kmalu dovažati mleko iz bližnje in nato še iz daljne okolice. Kasneje so mleko začeli ponujati tudi od drugod in tako se je v prvih zadrugah porodila zamisel o ustanovitvi mlekarne v Ljubljani.
Prva mlekarna je bila vpisana v zadružni register pod imenom Erste Krainische Milchgenossenschaft in Laibach RGMBH leta 1887. Mlekarna je kmalu zašla v takšne težave, da so jo morali zapreti. A ta neuspeh ni preprečil nadaljnjih prizadevanj za odprtje mlekarne v Ljubljani. Večkratni poskusi so bili končno poplačani z uspehom 38 let kasneje.
Dokaj dobro organizirana mlekarna je bila ustanovljena leta 1925 v nekdanji pivovarni v Majstrovi ulici 10. Sprva so mlekarni nadeli ime Združene mlekarne, pozneje pa Osrednje mlekarne. V to podjetje so bile vključene kot ustanoviteljice tudi druge mlekarne z gorenjskega območja. Priprava mleka za konzum je bila za tedanje razmere na dokaj visoki ravni; mleko so filtrirali, pasterizirali, hladili in avtomatsko polnili v razkužene steklenice. To mleko so prodajali po imenom bio mleko.
Leta 1932 je dnevni dovoz mleka v Ljubljano znašal dvajset tisoč litrov; od tega so okoliški proizvajalci pripeljali 17.000 litrov, 3.000 litrov mleka pa mlekarske zadruge. Nekatere mlekarske zadruge so takrat že imele pasterizacijske in hladilne naprave. Mlekarice so dovažale mleko v Ljubljano na dvokolicah, ki so bile izdelane po enotnem vzorcu ali pa na vozovih. Mleko so zbirale zjutraj in zvečer po hišah, ga zlivale v skupne posode in zjutraj razvažale po Ljubljani.
Leta 1940, ko je imela Ljubljana 87.000 prebivalcev, je Ljubljančan porabil povprečno 3dcl mleka na dan. Večino mleka so razvozile mlekarice na svojih cizah, pozneje pa na kolesih in triciklih. Najbolje organiziran prevoz mleka so imele zadruge, ki so ga dovažale v Ljubljano na kamionih ali po železnici.
V razvoj mlekarstva je korenito posegla druga svetovna vojna. Mlekarstvo v Majstrovi ulici je prevzela Gospodarska zveza in jo je opremila s ploščatim pasterjem, za odkup mleka pa so kupili mlečne vrče in merice. Oskrbovanje Ljubljane z mlekom je bilo odvisno od mej, ki jih je postavil okupator. Med vojno ni bilo moč napraviti kaj več za napredek mlekarstva. Vpeljan je bil obvezen odkup, mleku so odvzemali tolščo in ga tipizirali na 1,8 odstotka mlečne maščobe.
Ob eksploziji na glavni železniški postaji po koncu vojne leta 1945 je bila mlekarna uničena, vendar so jo v pol let obnovili.
Tudi po vojni je zaradi pomanjkanja mleka, ki je bilo celo večje kot med vojno, ostal obvezen odkup mleka, ki se je razširil tudi na ostale kraje Slovenije. Organizacijo mlekarstva po vsej Sloveniji je prevzelo osrednje podjetje Mlekopromet, in sicer z namenom, da organizira odkup mleka, jajc in perutnine. Povojne razmere so poleg obveznega odkupa zahtevale tudi racionalno porabo mleka. Razdeljevali so ga v predpisanih količinah, za potrebe zdravstvenih ustanov, za otroke, bolnike in starčke. Predelava mleka v sire in surovo maslo je bila neznatna. Mlekopromet se je leta 1948 reorganiziral, ustanovile so se posamezne večje mlekarne po vsej Sloveniji, ustanoviteljske pravice pa so prevzeli pristojni ljudski odbori. V Ljubljani je novo podjetje Mleko poleg mlekarne v Majstrovi ulici prevzelo tudi vse mlečne prodajalne.
Zaostrena odkupna politika vseh kmetijskih pridelkov ni delovala spodbudno na kmetijsko proizvodnjo, še posebej ne na predelavo mleka. Kakovost mleka je padla, preskrba se je poslabšala, tem težavam so se pridružile še tiste z dotrajano mlekarsko opremo v mlekarni v Majstrovi ulici. Zbiralnice niso imele ustrezne hladilne tehnike, mleko se je pogosto kisalo, dogajalo se je celo, da je bilo mleko žarišče obolenj dojenčkov. Zato je postavitev sodobne mlekarne bila nujnost in Ljubljana je pri tem veliko pomoči dobila od UNICEF-a. Najnujnejša oprema za pasterizacijo, hlajenje in polnjenje mleka v steklenice je pomenila izdatno pomoč pri odpravljanju pomanjkljivosti v ljubljanskem mlekarstvu.
Tudi po odpravi obveznega odkupa mleka leta 1950 se razmere niso bistveno izboljšale. Da bi mleka v Ljubljani bilo dovolj, so ga morali dovažati iz najbolj oddaljenih krajev Slovenije in visoki transportni stroški so podjetje Mleko pripeljali v težek gospodarski položaj, tako da so ga morali leta 1952 celo zapreti. Glavna zadružna zveza je prevzela proizvodni obrat in ves odkup mleka in ustanovila svojo mlekarsko podjetje pod imenom Zadružna mlekarna. Mestni ljudski odbor je za oskrbo mestnega prebivalstva z mlekom ustanovil trgovsko podjetje Mleko.
Novo mlekarno na Vodovodni cesti je začel graditi že Mestni ljudski odbor, glavna zadružna zveza pa je za gradnjo odprla posojila, a je kljub vsemu niso mogli dokončati, saj je bilo denarja še vedno premalo. Pomemben začetek naprednega mlekarstva sega v leto 1954, posebno poglavje v zgodovini ljubljanskega mlekarstva pa se je pričelo 2. avgusta 1956, ko se je podjetje preselilo iz bivše pivovarne v Maistrovi ulici v nove prostore v Tolstojevi ulici 63.
Od majhne do sodobne evropsko naravnane mlekarne
Ljubljanske mlekarne so se »rodile« leta 1956. Novo podjetje je združevalo dve, in sicer Zadružno mlekarno in trgovsko podjetje Mleko. Proizvodne zmogljivosti novega obrata so bile preračunane na okoli 60 tisoč litrov mleka na dan, odkup pa je znašal 30 tisoč litrov in se je le počasi povečeval. Novo podjetje se je ubadalo s finančnimi težavami zavoljo (pre)majhne razlike med odkupno in prodajno ceno konzumnega mleka, kar je zaviralo dokončno izgradnjo mlekarne. Predvidevali so, da bo novozgrajena sladoledarna (leta 1958) rešila finančne težave, pa ni bilo tako. Šele po letu 1959 so velike zmogljivosti mlekarne na Tolstojevi upravičile naložbo, pot navzgor pa se je začela, ko so Ljubljanske mlekarne priključile nekatere poprej samostojne obrate in se je začela oblikovati enotna mlekarska organizacija. Združevanje je bilo postopno: leta 1959 so se priključili obrati v Brežicah, Stični in Novi vasi. V Velikih Laščah so Ljubljanske mlekarne začele graditi novo sirarno.
Resnici na ljubo je treba povedati, da so se Ljubljanske mlekarne vse do leta 1965 borile z velikimi finančnimi in organizacijskimi težavami. Tehnično so bile slabo opremljene, večina strojev in naprav je bila izrabljena. Pomanjkljiva opremljenost je zahtevala več delavcev, dražji so bili tehnološki postopki, ni bilo mogoče uvajati nove rentabilne izdelke, proizvodnja pa je imela že kar obrtniški značaj. K temu so seveda pripomogle državno diktirane prodajne cene, ki so bile v Ljubljani nižje kot drugod.
Z gospodarsko reformo so se izboljšale možnosti za temeljito sanacijo podjetja. To je dobilo sposobno vodstvo, ki je znalo hitro in učinkovito ukrepati. Izboljšali so strukturo zaposlenih, notranjo organizacijo in izdelali perspektivni razvoj podjetja. Obnavljali in modernizirali so tako centralni obrat in tudi sirarske obrate. Uvedli so najsodobnejšo tehnologijo in postavili predvsem novo linijo za konzumno mleko, za trikrat povečali hladilne zmogljivosti, pričeli polniti alpsko mleko in druge sterilne proizvode, opremili sladoledarno z najsodobnejšimi stroji in zgradili veliko hladilnico za sladoled in sire.
Osnovna naloga je bila: oskrbeti potrošnike z dobrim, zdravim mlekom in mlečnimi izdelki. Uvedli so stalen in sistematičen nadzor mleka, ki so ga pridelovalcem plačevali ne samo po količini maščobe, ampak tudi po številu mikroorganizmov v njem. Uredili so odkupne postaje tako v zadružnih zbiralnicah kot na družbenih posestvih.
Tako so se Ljubljanske mlekarne iz nekdaj konzumne mlekarne, ki je skrbela predvsem za oskrbo Ljubljane z mlekom, razvile v industrijsko mlekarno, ki je proizvajala tudi za širši trg takratne države. Ko so si utrdile položaj v mlekarski industriji, so se lahko še bolj modernizirale in povečale proizvodne zmogljivosti. Še leta 1966 je imelo naše podjetje težave s predelavo 60.000 litrov dnevnega odkupa, ob svoji dvajsetletnici pa je brez težav predelalo tudi do 220.000 litrov mleka na dan, skupaj z novosadsko mlekarno, ki se je našemu podjetju priključila 10. junija 1970, pa tudi 320.000 litrov.
Ljubljanske mlekarne so vse od začetkov integracijskih procesov povečevale odkupne količine mleka: od 12 milijonov litrov v letu 1959 na 55 milijonov litrov v letu 1971. Zapisano v odstotkih je v letu 1970 mlekarna odkupila 34 odstotkov vsega v Sloveniji odkupljenega mleka in 12 odstotkov vsega odkupljenega mleka v tedanji Jugoslaviji. Po količini odkupljenega mleka in predelave so bile Ljubljanske mlekarne takrat na tretjem mestu v državi, takoj za Zagrebško mlekarno in PK Beograd.
Danes Ljubljanske mlekarne na leto predelajo okrog 200 milijonov litrov mleka, kar je okrog 50 odstotkov vsega odkupljenega mleka v Sloveniji. V letih svojega obstoja so odkupile, v prispodobi rečeno, za več kot dva tisoč olimpijskih bazenov mleka. In še nekaj čez rob.
Vendar pa svojega ugleda nismo gradili zgolj z obsegom odkupa in proizvodnje, ampak predvsem s kakovostjo naših proizvodov, kakovostjo poslovanja in z odnosom do pridelovalcev, tako v zasebnem kot družbenem sektorju.
V več kot petdesetih letih so Ljubljanske mlekarne doživele veliko organizacijskih sprememb, ki so na njenem občutljivem tehnološkem organizmu, kajti živilsko predelovalna industrija je zavoljo svoje dejavnosti in vsakodnevne izpostavljenosti preverjanju kakovosti izdelkov izjemno občutljiva veja gospodarstva, puščale takšne ali drugačne sledi. Bržkone, saj bi se danes drugače ne mogli hvaliti zavoljo kakovosti in učinkovitega obvladovanja tržišča ali pa samozavestno reči, da smo največja slovenska mlekarna, ki je tudi pripravljena na odprt evropski trg in njegovo neizprosno konkurenco. |
|
| |
|
|
 |
|
|
